Page 27 - Gomezelj Omerzel, Doris. 2015. Inovativnost kot ključni dejavnik uspešnosti podjetja. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 27
sistematični pregled literature
je (Carlisle et al. 2013) ali pa za turizem na podeželju (Tchetchik, Fleischer in Finlkeshtain
2012; Lordkipanidze, Brezet in Backman 2005; Ilbery in Saxena 2009; Hsu, Hsieh in Yuan
2013). Hjalagerjeva (1996) je dodala, da turizem na podeželju na splošno pozitivno prispeva
k inovacijam turističnega produkta.
Turistične destinacije so odgovorne za varovanje različnih virov, kot so naravno oko-
lje (Antoci, Borghesi in Galeotti 2013; Andereck 2009), priobalno območje (Vo, Pernetta
in Paterson 2013), gorska območja (Bigaran, Mazzola in Stefani 2013), kulturna (Romao,
Guerreiro in Rodrigues 2013; Kianicka, Knab in Buchecker 2010) in industrijska dedišči-
na (Garaca et al. 2014). Za oblikovanje trajnostnih turističnih destinacij (Carson in Taylor
2008; Barbera in Butera 1992; Carson in Carson 2011; Mycoo 2014) in za obvarovanje vseh
teh virov morajo poiskati inovativne načine. Poskrbeti morajo, da različni deležniki na
območju turistične destinacije s svojim delovanjem pospešijo trajnostni razvoj destinaci-
je (Zhang in Xiao, 2014). Skladno s tem je Albrecht (2013) na področju raziskav trajnostne-
ga turizma predlagal model za učinkovito mreženje med turističnimi strokovnjaki, akade-
miki in raziskovalci.
Na koncu predstavimo še teoretične članke, ki ne razpravljajo o inovacijah na rav-
ni podjetja ali na ravni turistične destinacije, predstavljajo pa poglede avtorjev na različne
teme. Znaten prispevek k razvoju teorije o inovativnosti na področju turizma je dala Hja-
lagerjeva (1997), ki je dognala, da na inovativnost v turizmu (v tem obdobju je razlikovala
produktne inovacije, klasične procesne inovacije, procesne inovacije v upravljanju z infor-
macijami, managerske inovacije in institucionalne inovacije) vplivajo turisti, lokalno pre-
bivalstvo in lokalne oblasti, hkrati pa so pomembni tudi napori drugih interesnih skupin.
Pozneje je Hjalagerjeva (2002) v svoje analize dodala pomembnost učinkovite politike na
področju inovativnosti. Analizirala (2009a) je pojav festivala kot turističnega fenomena,
raziskovala (2009b) pa tudi odnos med inovacijo v medicini in turističnim gospodarstvom.
Z dokaj novim tipom turizma, to je z geo-turizmom, ki ga lahko razumemo kot inovativni
pristop pri varovanju naravne in geološke dediščine, so se ukvarjali Farsani, Coelho in Co-
sta (2011), Farsani et al. (2014a) ter Farsani, Coelho in Costa (2014). Denicolai, Cioccarelli
in Zucchella (2010) so poudarili pomen zmožnosti vodstvenih delavcev v turističnih desti-
nacijah. Van Riel et al. (2013) so predstavili pregled značilnih posledic, ki jih ima raziskova-
nje storitvenih inovacij in ob tem poudarili pomen inovativnih pristopov pri koordiniranju
nalog med partnerji v projektih.
25
je (Carlisle et al. 2013) ali pa za turizem na podeželju (Tchetchik, Fleischer in Finlkeshtain
2012; Lordkipanidze, Brezet in Backman 2005; Ilbery in Saxena 2009; Hsu, Hsieh in Yuan
2013). Hjalagerjeva (1996) je dodala, da turizem na podeželju na splošno pozitivno prispeva
k inovacijam turističnega produkta.
Turistične destinacije so odgovorne za varovanje različnih virov, kot so naravno oko-
lje (Antoci, Borghesi in Galeotti 2013; Andereck 2009), priobalno območje (Vo, Pernetta
in Paterson 2013), gorska območja (Bigaran, Mazzola in Stefani 2013), kulturna (Romao,
Guerreiro in Rodrigues 2013; Kianicka, Knab in Buchecker 2010) in industrijska dedišči-
na (Garaca et al. 2014). Za oblikovanje trajnostnih turističnih destinacij (Carson in Taylor
2008; Barbera in Butera 1992; Carson in Carson 2011; Mycoo 2014) in za obvarovanje vseh
teh virov morajo poiskati inovativne načine. Poskrbeti morajo, da različni deležniki na
območju turistične destinacije s svojim delovanjem pospešijo trajnostni razvoj destinaci-
je (Zhang in Xiao, 2014). Skladno s tem je Albrecht (2013) na področju raziskav trajnostne-
ga turizma predlagal model za učinkovito mreženje med turističnimi strokovnjaki, akade-
miki in raziskovalci.
Na koncu predstavimo še teoretične članke, ki ne razpravljajo o inovacijah na rav-
ni podjetja ali na ravni turistične destinacije, predstavljajo pa poglede avtorjev na različne
teme. Znaten prispevek k razvoju teorije o inovativnosti na področju turizma je dala Hja-
lagerjeva (1997), ki je dognala, da na inovativnost v turizmu (v tem obdobju je razlikovala
produktne inovacije, klasične procesne inovacije, procesne inovacije v upravljanju z infor-
macijami, managerske inovacije in institucionalne inovacije) vplivajo turisti, lokalno pre-
bivalstvo in lokalne oblasti, hkrati pa so pomembni tudi napori drugih interesnih skupin.
Pozneje je Hjalagerjeva (2002) v svoje analize dodala pomembnost učinkovite politike na
področju inovativnosti. Analizirala (2009a) je pojav festivala kot turističnega fenomena,
raziskovala (2009b) pa tudi odnos med inovacijo v medicini in turističnim gospodarstvom.
Z dokaj novim tipom turizma, to je z geo-turizmom, ki ga lahko razumemo kot inovativni
pristop pri varovanju naravne in geološke dediščine, so se ukvarjali Farsani, Coelho in Co-
sta (2011), Farsani et al. (2014a) ter Farsani, Coelho in Costa (2014). Denicolai, Cioccarelli
in Zucchella (2010) so poudarili pomen zmožnosti vodstvenih delavcev v turističnih desti-
nacijah. Van Riel et al. (2013) so predstavili pregled značilnih posledic, ki jih ima raziskova-
nje storitvenih inovacij in ob tem poudarili pomen inovativnih pristopov pri koordiniranju
nalog med partnerji v projektih.
25
