Page 46 - Kukanja, Marko. Od beneškega bakalaja do sladke Istre: razvoj prehrambenega gostinstva na Slovenski obali. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2016
P. 46
etki turističnega razvoja Kopra in Ankarana (ankaransko kopališče je bilo odprto leta
, poznano pa je bilo kot »I bagni di San Nicolo`«) so se kazali predvsem v tedaj vse po-
membnejši kopališki dejavnosti, vendar pa pisnih gradiv o ponudbi gostinski prehrambnih
obratov nismo zasledili. Spodnja slika (Slika ) prikazuje kopališče v Ankaranu. Na sliki
je viden ulični prodajalec (najverjetneje sladoleda).
Slika ■ Utrinek iz plaže v Ankaranu.
O razvoju domačega (neturističnega) prehrambnega gostinstva v povojnih letih prak-
tično ne moremo govoriti, saj je bila Istra po . sv. vojni obubožana. Gostilne se v arhivskem
gradivu omenjajo predvsem kot javni obrati za točenje vina na drobno. Vino so prodaja-
le tako mestne kot vaške gostilne, medtem ko je bila prodaja žganih pijač dovoljena samo
v mestnih obratih, veliko pa je bilo tudi preprodajalcev na črno (ital. Spacci). Glavni pro-
blem v razvoju prehrambnih gostinskih obratov v povojnem obdobju sta poleg nizke ku-
pne moči predstavljala pomanjkanje živil in razširjen alkoholizem. O tem priča tudi odloč-
ba prefekta koprskega okrožja iz leta , ki je omejil odpiralni čas gostinskih obratov z
namenom zmanjšanja odvisnosti od alkohola. Poleg omejitve delovnega časa je bila strogo
prepovedana tudi prodaja vseh alkoholnih pijač pred deseto uro zjutraj. Gostinski obrati
se v tem obdobju v arhivskem gradivu omenjajo predvsem v povezavi z restrikcijami in da-
Bezek Vanda, Analitični inventar fonda občine Izola, .
Nanaša se na območje celotne obale oz. mesta Koper, Izolo, Portorož in Piran.
Med obrati so navedeni: hoteli (alberghi), kavarne (ca e), gostilne (trattorie), pivnice (bottiglierie), restavracije
(ristoranti), bari (bars) ter »osterie« in »betole«, ki jih pogovorno umeščamo med gostilne, vendar so med obrati
očitno obstajale razlike.
Iz kasnejših zapisov iz leta lahko razberemo, da alkoholizma ni bilo mogoče zmanjšati.
»SI PAK KP , t. e. , a. e. , Dekret prefekta koprskega okrožja, Koper, . . .«
, poznano pa je bilo kot »I bagni di San Nicolo`«) so se kazali predvsem v tedaj vse po-
membnejši kopališki dejavnosti, vendar pa pisnih gradiv o ponudbi gostinski prehrambnih
obratov nismo zasledili. Spodnja slika (Slika ) prikazuje kopališče v Ankaranu. Na sliki
je viden ulični prodajalec (najverjetneje sladoleda).
Slika ■ Utrinek iz plaže v Ankaranu.
O razvoju domačega (neturističnega) prehrambnega gostinstva v povojnih letih prak-
tično ne moremo govoriti, saj je bila Istra po . sv. vojni obubožana. Gostilne se v arhivskem
gradivu omenjajo predvsem kot javni obrati za točenje vina na drobno. Vino so prodaja-
le tako mestne kot vaške gostilne, medtem ko je bila prodaja žganih pijač dovoljena samo
v mestnih obratih, veliko pa je bilo tudi preprodajalcev na črno (ital. Spacci). Glavni pro-
blem v razvoju prehrambnih gostinskih obratov v povojnem obdobju sta poleg nizke ku-
pne moči predstavljala pomanjkanje živil in razširjen alkoholizem. O tem priča tudi odloč-
ba prefekta koprskega okrožja iz leta , ki je omejil odpiralni čas gostinskih obratov z
namenom zmanjšanja odvisnosti od alkohola. Poleg omejitve delovnega časa je bila strogo
prepovedana tudi prodaja vseh alkoholnih pijač pred deseto uro zjutraj. Gostinski obrati
se v tem obdobju v arhivskem gradivu omenjajo predvsem v povezavi z restrikcijami in da-
Bezek Vanda, Analitični inventar fonda občine Izola, .
Nanaša se na območje celotne obale oz. mesta Koper, Izolo, Portorož in Piran.
Med obrati so navedeni: hoteli (alberghi), kavarne (ca e), gostilne (trattorie), pivnice (bottiglierie), restavracije
(ristoranti), bari (bars) ter »osterie« in »betole«, ki jih pogovorno umeščamo med gostilne, vendar so med obrati
očitno obstajale razlike.
Iz kasnejših zapisov iz leta lahko razberemo, da alkoholizma ni bilo mogoče zmanjšati.
»SI PAK KP , t. e. , a. e. , Dekret prefekta koprskega okrožja, Koper, . . .«
