Page 127 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 127
upor na loredani v jadranski zgodovini okoli leta 1605
je po svoje omogočilo njeno zelo široko aplikabilnost in njen uspeh kot kaz-
novalni in represivni ukrep, obenem pa je iz nje naredilo »enega temeljnih
elementov velike transformacije v evropskem sistemu kaznovanja v zgodnjem
novem veku«, to je uveljavljanja zaporne kazni.21
Beneški sodni aparat se je prilagodil potrebam države po galjotih in ob-
sodba na galejo je kmalu postala zelo razširjena oblika kazni, še posebej za pri-
padnike nižjih družbenih slojev. Bila je »kazen revežev«. Slikovito poveda-
no, je bila kazen veslanja na galeji »hči in žena politike in ekonomije ter daljna
sorodnica prava«. Do galeje so lahko privedla raznovrstna kazniva dejanja,
posebej tatvine, umori in nasilno ravnanje, a tudi kletvice in nedovoljene ob-
like spolnega občevanja in ravnanja. Nanjo so bili lahko obsojeni tudi nižji
pripadniki cerkvene hierarhije.22 Za plemiče ni popolnega soglasja med avtor-
ji, saj nekateri menijo, da jih niso obsojali na galejo, čeprav so zakoni dopušča-
li to možnost v primerih specifičnih kaznivih dejanj, drugi pa, da so Benetke
izdale zakone, ki so predvidevali galejo tudi zanje, a naj bi ne bilo dokazov o
dejanski uporabi te kazni za kakega pripadnika plemiškega stanu.23 Sestava
posadke galeje Loredane, za katero iz sicer redkih primerov z znanim pokli-
cem lahko sklepamo o prevladi kmetov in malih obrtnikov, potrjuje opisano
splošno sliko kakor tudi prisotnost dveh cerkvenih mož med galjoti. Izjem-
nejši primer predstavljata dva plemiča, kaznjenca na Loredani, ki torej priča-
ta o tem, da so bili beneški plemiči dejansko lahko obsojeni na beneško galejo.
Razširjenost obsodb na galejo v praksi ponazarja na primer dejstvo, da
so jih uporabljali tudi v beneških Nadiških dolinah v sklopu svojih širokih
sodnih pristojnosti. Tako sta »banki« (sodišči) dolin Landarja in Merse, ses-
tavljeni iz izvoljenih predstavnikov lokalnega prebivalstva, leta 1629 na skup-
nem zasedanju sodili bratoma Millano, po imenu Andrea in Biasio. Oba sta že
bila obsojena na trajni izgon in smrt zaradi dveh umorov in raznih tatvin, ta-
krat pa sta bila ujeta »po številnih krajah goveda in drobnice, vina, žita, teks-
tilnih izdelkov, orodja in celo pohištva, ki sta jih zgrešila v več vaseh Nadiških
dolin« spomladi istega leta. Andrea je bil obsojen na smrt, ker pa rablja ni
bilo na razpolago, so določili, »naj se Andreja pošlje v Benetke, kjer bi v oko-
vih odslužil 12 let kazni na galeji«, če bi pa ne bil primeren za veslanje, naj ga
v Benetkah usmrtijo z obešanjem. Brat Biasio je bil obsojen na 10 let galeje.24
21 Angiolini, La pena della galera, 87–94, s tam navedeno literaturo, posebej citat 92. Prim. Čeč, Projekt
zagotavljanja galjotov. Za razvoj kaznovalnega sistema na Slovenskem Studen, Rabljev zamah.
22 Lo Basso, Uomini da remo, 21, 141, 143–145.
23 Prim. Lo Basso, Uomini da remo, 144–145, in Angiolini, La pena della galera, 90.
24 Beguš, Avtonomija in ekonomija. Iz tega primera je tudi »razvidno, da so banke v kazenskih zadevah
dejansko imele pravico izrekati smrtno kazen ali dosojati izgon iz Republike«, prav tam.
127
je po svoje omogočilo njeno zelo široko aplikabilnost in njen uspeh kot kaz-
novalni in represivni ukrep, obenem pa je iz nje naredilo »enega temeljnih
elementov velike transformacije v evropskem sistemu kaznovanja v zgodnjem
novem veku«, to je uveljavljanja zaporne kazni.21
Beneški sodni aparat se je prilagodil potrebam države po galjotih in ob-
sodba na galejo je kmalu postala zelo razširjena oblika kazni, še posebej za pri-
padnike nižjih družbenih slojev. Bila je »kazen revežev«. Slikovito poveda-
no, je bila kazen veslanja na galeji »hči in žena politike in ekonomije ter daljna
sorodnica prava«. Do galeje so lahko privedla raznovrstna kazniva dejanja,
posebej tatvine, umori in nasilno ravnanje, a tudi kletvice in nedovoljene ob-
like spolnega občevanja in ravnanja. Nanjo so bili lahko obsojeni tudi nižji
pripadniki cerkvene hierarhije.22 Za plemiče ni popolnega soglasja med avtor-
ji, saj nekateri menijo, da jih niso obsojali na galejo, čeprav so zakoni dopušča-
li to možnost v primerih specifičnih kaznivih dejanj, drugi pa, da so Benetke
izdale zakone, ki so predvidevali galejo tudi zanje, a naj bi ne bilo dokazov o
dejanski uporabi te kazni za kakega pripadnika plemiškega stanu.23 Sestava
posadke galeje Loredane, za katero iz sicer redkih primerov z znanim pokli-
cem lahko sklepamo o prevladi kmetov in malih obrtnikov, potrjuje opisano
splošno sliko kakor tudi prisotnost dveh cerkvenih mož med galjoti. Izjem-
nejši primer predstavljata dva plemiča, kaznjenca na Loredani, ki torej priča-
ta o tem, da so bili beneški plemiči dejansko lahko obsojeni na beneško galejo.
Razširjenost obsodb na galejo v praksi ponazarja na primer dejstvo, da
so jih uporabljali tudi v beneških Nadiških dolinah v sklopu svojih širokih
sodnih pristojnosti. Tako sta »banki« (sodišči) dolin Landarja in Merse, ses-
tavljeni iz izvoljenih predstavnikov lokalnega prebivalstva, leta 1629 na skup-
nem zasedanju sodili bratoma Millano, po imenu Andrea in Biasio. Oba sta že
bila obsojena na trajni izgon in smrt zaradi dveh umorov in raznih tatvin, ta-
krat pa sta bila ujeta »po številnih krajah goveda in drobnice, vina, žita, teks-
tilnih izdelkov, orodja in celo pohištva, ki sta jih zgrešila v več vaseh Nadiških
dolin« spomladi istega leta. Andrea je bil obsojen na smrt, ker pa rablja ni
bilo na razpolago, so določili, »naj se Andreja pošlje v Benetke, kjer bi v oko-
vih odslužil 12 let kazni na galeji«, če bi pa ne bil primeren za veslanje, naj ga
v Benetkah usmrtijo z obešanjem. Brat Biasio je bil obsojen na 10 let galeje.24
21 Angiolini, La pena della galera, 87–94, s tam navedeno literaturo, posebej citat 92. Prim. Čeč, Projekt
zagotavljanja galjotov. Za razvoj kaznovalnega sistema na Slovenskem Studen, Rabljev zamah.
22 Lo Basso, Uomini da remo, 21, 141, 143–145.
23 Prim. Lo Basso, Uomini da remo, 144–145, in Angiolini, La pena della galera, 90.
24 Beguš, Avtonomija in ekonomija. Iz tega primera je tudi »razvidno, da so banke v kazenskih zadevah
dejansko imele pravico izrekati smrtno kazen ali dosojati izgon iz Republike«, prav tam.
127
