Page 136 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 136
krvavi poljub svobode
evropskih trgovskih in gusarskih mornaric tudi v Sredozemlje. Sredozemska
Evropa, zlasti srednja in severna Italija, je do začetka zgodnjega novega veka
predstavljala središče evropske ekonomije. Vzporedno s premiki v pomorski
trgovini se v evropski zgodovini zgodi temeljni premik, to je pomik evropske-
ga ekonomskega težišča iz Sredozemlja v Severno morje oziroma v severoza-
hodno Evropo.54
Če pa se na upor na galeji Loredani leta 1605 s širšim zgodovinskim
pogledom ozremo s habsburške strani, ga je mogoče umestiti v dolgo obdobje
šibkejše pomorske politike in pomorske ekonomije habsburških severnojad-
ranskih mest ter zaledij, ki je trajalo od priključitve Devina, Reke in Trs-
ta habsburškim deželam (1366–1382) do enostranske razglasitve »svobodne
plovbe na Jadranskem morju« (1717). Šele takrat, po dolgih treh stoletjih in
pol odkar so Habsburžani prvič dosegli jadransko obalo, se je začelo novo ob-
dobje v zgodovini avstrijske pomorske politike in ekonomije ter primorske-
ga in jadranskega prostora nasploh, saj sta razglasitvi svobodne plovbe sledi-
la ustanovitev prostih luk in razvoj Trsta ter Reke. Predzgodovina te aktivne,
merkantilistično navdahnjene ekonomske politike v »Avstrijskem Primorju«
je komajda raziskana v primerjavi s številnimi obravnavami tako kasnejšega
razvoja Trsta in avstrijskega pomorstva kakor tudi ostalih sodobnih akterjev
v jadranskem pomorstvu, zlasti Beneške in Dubrovniške republike.
Ne glede na to pa je povsem jasno, da sta se habsburška pomorska poli-
tika in ekonomija v tem obdobju odvijali v razmerah nadzora Beneške repub-
like nad pomorskim prometom v Jadranskem morju, ki so mu radi rekli kar
»Beneški zaliv«, in da je uveljavljanje pomorskih ekonomskih interesov in sa-
mostojne pomorske politike na Jadranu za Habsburžane pomenilo neizbežno
merjenje moči z Benetkami. Vprašanje svobodne plovbe na Jadranu je avstrij-
ska stran sicer večkrat odprla, a vselej neuspešno. V to smer je posebej pritis-
kal Trst oziroma njegova elita, ki je že v 17. stoletju izražala precej široko stra-
teško razvojno vizijo, v kateri je imel Trst vlogo vozlišča in stičišča trgovskega
prometa med srednjeevropskim zaledjem in italijanskim polotokom. Trst je
bil in moral bi se še bolj uveljaviti kot »pristan Germanije« (scala dell‘Ale-
magna), kakor so izražali svojo vizijo, a pogoj za to je bila vzpostavitev svo-
bodne plovbe. Tudi slovenske dežele v zaledju so bile vključene v pomorsko
ekonomijo, in sicer do te mere, da so deželni stanovi vojvodine Kranjske leta
1567 vladarju pisali, da so bili za takratni upad trgovine nenazadnje krivi »gu-
54 Malanima, Economia preindustriale, 387–390. O ekonomski »krizi« 17. stoletja, o njenem začetku
in časovnem razponu, najbolj izpostavljenih panogah ter mestu sredozemskega in italijanskega
prostora v njej je bilo veliko napisanega. Tu navajamo le deli, ki obravnavata ključna vprašanja in in-
terpretacije, to sta Romano, Opposte congiunture, in Malanima, La fine del primato.
136
evropskih trgovskih in gusarskih mornaric tudi v Sredozemlje. Sredozemska
Evropa, zlasti srednja in severna Italija, je do začetka zgodnjega novega veka
predstavljala središče evropske ekonomije. Vzporedno s premiki v pomorski
trgovini se v evropski zgodovini zgodi temeljni premik, to je pomik evropske-
ga ekonomskega težišča iz Sredozemlja v Severno morje oziroma v severoza-
hodno Evropo.54
Če pa se na upor na galeji Loredani leta 1605 s širšim zgodovinskim
pogledom ozremo s habsburške strani, ga je mogoče umestiti v dolgo obdobje
šibkejše pomorske politike in pomorske ekonomije habsburških severnojad-
ranskih mest ter zaledij, ki je trajalo od priključitve Devina, Reke in Trs-
ta habsburškim deželam (1366–1382) do enostranske razglasitve »svobodne
plovbe na Jadranskem morju« (1717). Šele takrat, po dolgih treh stoletjih in
pol odkar so Habsburžani prvič dosegli jadransko obalo, se je začelo novo ob-
dobje v zgodovini avstrijske pomorske politike in ekonomije ter primorske-
ga in jadranskega prostora nasploh, saj sta razglasitvi svobodne plovbe sledi-
la ustanovitev prostih luk in razvoj Trsta ter Reke. Predzgodovina te aktivne,
merkantilistično navdahnjene ekonomske politike v »Avstrijskem Primorju«
je komajda raziskana v primerjavi s številnimi obravnavami tako kasnejšega
razvoja Trsta in avstrijskega pomorstva kakor tudi ostalih sodobnih akterjev
v jadranskem pomorstvu, zlasti Beneške in Dubrovniške republike.
Ne glede na to pa je povsem jasno, da sta se habsburška pomorska poli-
tika in ekonomija v tem obdobju odvijali v razmerah nadzora Beneške repub-
like nad pomorskim prometom v Jadranskem morju, ki so mu radi rekli kar
»Beneški zaliv«, in da je uveljavljanje pomorskih ekonomskih interesov in sa-
mostojne pomorske politike na Jadranu za Habsburžane pomenilo neizbežno
merjenje moči z Benetkami. Vprašanje svobodne plovbe na Jadranu je avstrij-
ska stran sicer večkrat odprla, a vselej neuspešno. V to smer je posebej pritis-
kal Trst oziroma njegova elita, ki je že v 17. stoletju izražala precej široko stra-
teško razvojno vizijo, v kateri je imel Trst vlogo vozlišča in stičišča trgovskega
prometa med srednjeevropskim zaledjem in italijanskim polotokom. Trst je
bil in moral bi se še bolj uveljaviti kot »pristan Germanije« (scala dell‘Ale-
magna), kakor so izražali svojo vizijo, a pogoj za to je bila vzpostavitev svo-
bodne plovbe. Tudi slovenske dežele v zaledju so bile vključene v pomorsko
ekonomijo, in sicer do te mere, da so deželni stanovi vojvodine Kranjske leta
1567 vladarju pisali, da so bili za takratni upad trgovine nenazadnje krivi »gu-
54 Malanima, Economia preindustriale, 387–390. O ekonomski »krizi« 17. stoletja, o njenem začetku
in časovnem razponu, najbolj izpostavljenih panogah ter mestu sredozemskega in italijanskega
prostora v njej je bilo veliko napisanega. Tu navajamo le deli, ki obravnavata ključna vprašanja in in-
terpretacije, to sta Romano, Opposte congiunture, in Malanima, La fine del primato.
136
