Page 140 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 140
krvavi poljub svobode
Uskoki so obenem predstavljali nekakšne neredne vojaške enote v okvi-
ru Vojne krajine (vzpostavljene 1526), to je habsburškega sistema obrambe
pred turškimi vpadi na območju Kvarnerja in Like. Kot branilci krščanskih
krajev pred »neverniki« so imeli nalogo vpadati v turško zaledje Dalmacije,
pleniti živino in zajemati ljudi. Njihove tarče niso bili le turške ladje, trgovci
in blago, ampak tudi tisti, ki so jih prevažali ali ščitili, kot je to na osnovi spo-
razumov počenjala Beneška republika. Zato so njihove operacije na morju in
v dalmatinskem zaledju uskoke vodile v konstanten konflikt z Benetkami, ki
so izvajale monopolni nadzor in zagotavljale varnost v Jadranskem morju ter
skrbele za trgovino svojih dalmatinskih mest s turškim zaledjem. Otomanski
imperij pa je v roparskih pohodih uskokov videl združeno podporo Habsbur-
žanov in Benetk proti svojim ozemljem ter obenem dokaz o nesposobnosti
Benetk, da bi ščitile turške trgovce in blago na Jadranu v skladu s sporazumi.
Habsburžani so vzdrževali senjske uskoke primarno zaradi vojaških in ropar-
skih operacij proti »Turkom«, obenem pa jim je njihova protibeneška dejav-
nost na morju služila kot orodje političnega pritiska na Benetke in sredstvo v
diplomatskem dogovarjanju o svobodni plovbi na Jadranu. Po uskoški vojni
so Habsburžani v dogovoru z Benetkami odpovedali podporo uskokom, ki se
odtlej niso več pojavljali kot dejavnik v pomorski zgodovini severnega Jadra-
na.58
Če so Benečani izvajali monopolni nadzor nad morjem, so Habsbur-
žani v severnojadranskem prostoru obvladovali kopenske poti, ki so vodile
v obalna mesta.59 V tem obdobju so avstrijski nadvojvode kazali večjo dejav-
nost tudi na področju usmerjanja trgovinskih tokov v zaledju in iz zaledja v
Trst ter beneška mesta v severni Istri. Proti koncu 16. stoletja se je na habsbur-
ški strani pričel oblikovati interni spor, ki je dodatno zapletel že prej odprto
vprašanje glede privilegijev Trsta pri trgovanju z vinom in, splošneje, glede za-
veze k usmerjanju trgovskega prometa v tržaško pristanišče. Ko so se v zade-
vo vključ ili goriški in koroški deželni stanovi, je postalo upravljanje vprašanja
trgovine z vinom kompleksnejše, saj so bili po novem v igri različni lokalni in-
teresi, centralna oblast pa se je odzvala obotavljajoče. V roku 25 let je bilo izda-
nih kar devet zakonskih ukrepov, katerih cilj je bil urediti trgovino z vinom
na severnojadranskem območju, pogosto z nasprotujočimi si usmeritvami, in
sicer leta 1586, 1590, 1593, 1597, 1598, 1603, dva leta 1604 ter 1609. Leta 1586 je
nadvojvoda Karel odredil povečanje mitnin na beneško vino in sol, leta 1590
pa je določil pravila in poti, ki so jih morali cesarski trgovci upoštevati pri na-
bavljanju »pomorskih vin« (vini navigati): uvoz iz Istre je bil dovoljen le, če je
58 Bracewell, Senjski uskoci; Ivetic, Gli uscocchi.
59 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja.
140
Uskoki so obenem predstavljali nekakšne neredne vojaške enote v okvi-
ru Vojne krajine (vzpostavljene 1526), to je habsburškega sistema obrambe
pred turškimi vpadi na območju Kvarnerja in Like. Kot branilci krščanskih
krajev pred »neverniki« so imeli nalogo vpadati v turško zaledje Dalmacije,
pleniti živino in zajemati ljudi. Njihove tarče niso bili le turške ladje, trgovci
in blago, ampak tudi tisti, ki so jih prevažali ali ščitili, kot je to na osnovi spo-
razumov počenjala Beneška republika. Zato so njihove operacije na morju in
v dalmatinskem zaledju uskoke vodile v konstanten konflikt z Benetkami, ki
so izvajale monopolni nadzor in zagotavljale varnost v Jadranskem morju ter
skrbele za trgovino svojih dalmatinskih mest s turškim zaledjem. Otomanski
imperij pa je v roparskih pohodih uskokov videl združeno podporo Habsbur-
žanov in Benetk proti svojim ozemljem ter obenem dokaz o nesposobnosti
Benetk, da bi ščitile turške trgovce in blago na Jadranu v skladu s sporazumi.
Habsburžani so vzdrževali senjske uskoke primarno zaradi vojaških in ropar-
skih operacij proti »Turkom«, obenem pa jim je njihova protibeneška dejav-
nost na morju služila kot orodje političnega pritiska na Benetke in sredstvo v
diplomatskem dogovarjanju o svobodni plovbi na Jadranu. Po uskoški vojni
so Habsburžani v dogovoru z Benetkami odpovedali podporo uskokom, ki se
odtlej niso več pojavljali kot dejavnik v pomorski zgodovini severnega Jadra-
na.58
Če so Benečani izvajali monopolni nadzor nad morjem, so Habsbur-
žani v severnojadranskem prostoru obvladovali kopenske poti, ki so vodile
v obalna mesta.59 V tem obdobju so avstrijski nadvojvode kazali večjo dejav-
nost tudi na področju usmerjanja trgovinskih tokov v zaledju in iz zaledja v
Trst ter beneška mesta v severni Istri. Proti koncu 16. stoletja se je na habsbur-
ški strani pričel oblikovati interni spor, ki je dodatno zapletel že prej odprto
vprašanje glede privilegijev Trsta pri trgovanju z vinom in, splošneje, glede za-
veze k usmerjanju trgovskega prometa v tržaško pristanišče. Ko so se v zade-
vo vključ ili goriški in koroški deželni stanovi, je postalo upravljanje vprašanja
trgovine z vinom kompleksnejše, saj so bili po novem v igri različni lokalni in-
teresi, centralna oblast pa se je odzvala obotavljajoče. V roku 25 let je bilo izda-
nih kar devet zakonskih ukrepov, katerih cilj je bil urediti trgovino z vinom
na severnojadranskem območju, pogosto z nasprotujočimi si usmeritvami, in
sicer leta 1586, 1590, 1593, 1597, 1598, 1603, dva leta 1604 ter 1609. Leta 1586 je
nadvojvoda Karel odredil povečanje mitnin na beneško vino in sol, leta 1590
pa je določil pravila in poti, ki so jih morali cesarski trgovci upoštevati pri na-
bavljanju »pomorskih vin« (vini navigati): uvoz iz Istre je bil dovoljen le, če je
58 Bracewell, Senjski uskoci; Ivetic, Gli uscocchi.
59 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja.
140
