Page 131 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 131
upor na loredani v jadranski zgodovini okoli leta 1605
ca leta 1594 beneški senat pritoževal v dopisu vsem admiralom in podestatu v
Poreču: »Slišimo, da se veliko naših galej nahaja v istrskih pristaniščih, kjer
ostajajo v brezdelju in nočejo izvajati svoje straže niti navodil svojih poveljni-
kov.« Radi so iskali izgovore, da bi se predčasno vrnili v Benetke, na primer
na nepotrebne preglede in zamenjave galej.39
Večkrat so galjotom odtegovali vino in juho ter jih hranili le z vodo in
s prepečencem, kot je senatu poročal kapitan zaliva Bernardo Venier v poro-
čilu, spisanem le pol leta po uporu na Loredani. Po njegovem naj bi dnevni
obrok 224 galjotov (torej posadke veslačev na večji galeji od »tanke«) zna-
šal 18 unč (oncia), to je 450 gramov prepečenca na osebo in skupaj 36 funtov
(libbra) riža, to je slabih 11 kilogramov ali niti 50 gramov na osebo, »kar sko-
raj ni dovolj, da se ohranijo pri življenju«.40 V potrditev teh navedb je mogo-
če pristaviti, da naj bi bil soprakomit Antonio Loredan do svojih galjotov po-
sebno »dober«, ker jim je redno dajal tudi »mineštro«, kot je nekdo pričal
na procesu.
Vendar je znake slabega delovanja kazal tudi sam sistem preskrbe galej
s prehrano in posebej s prepečencem, ki so ga izdelovali le v Benetkah in na
Krfu ter od tam dostavljali v številna beneška skladišča. Problemi so se po-
javljali v zagotavljanju denarja iz Benetk, s katerim so lahko soprakomiti na-
bavili hrano za svoje posadke, kakor tudi v tem, da so v skladiščih najboljši
prepečenec prodajali po višjih cenah, za potrebe galej pa je vselej ostajal tisti
slabše kakovosti. »Tako se dejansko opaža, da vse ladje, velike in male, ki plu-
jejo po /jadranskem/ Zalivu ne uporabljajo in porabljajo drugega kruha kot
prepečenec vaše Jasnosti, katerega pridobijo na omenjeni način«, to je z na-
kupom v državnih skladiščih. Zato so »nesrečni galjoti za običajni vsakdan-
ji obrok« prejemali, kar je ostajalo, to so bile »samo drobtine suhega kruha«,
s čimer niso mogli zdržati naporov, »zaradi česar se dogaja tudi toliko bolez-
ni in smrtnosti«, je leta 1608 zapisal kapitan zaliva Agostino Michiel. Težave
s preskrbo so imele tudi širše posledice od pomanjkanja, ki so ga trpeli veslači.
Tako se je moral slabe tri mesece po uporu na Loredani kapitan zaliva Bernar-
do Venier odpovedati zasledovanju gusarskih plovil, ki so ujela neko beneško
trgovsko ladjo. Konec julija 1605 so vplule v Jadransko morje; Venier jih je naj-
prej nameraval prestreči pri Hvaru, a je nato moral zapluti v Zadar, ker so ime-
le vse njegove galeje le za deset dni prepečenca, a skladišča v Zadru in na Hva-
ru so bila prazna. »Namesto da bi zasledoval gusarje, kakor je moja odločna
39 Tenenti, Venezia e i corsari, 152–156. O ravnanju soprakomitov tudi Lo Basso, Uomini da remo, posebej
131–140.
40 Tenenti, Venezia e i corsari, 156, 160–161.
131
ca leta 1594 beneški senat pritoževal v dopisu vsem admiralom in podestatu v
Poreču: »Slišimo, da se veliko naših galej nahaja v istrskih pristaniščih, kjer
ostajajo v brezdelju in nočejo izvajati svoje straže niti navodil svojih poveljni-
kov.« Radi so iskali izgovore, da bi se predčasno vrnili v Benetke, na primer
na nepotrebne preglede in zamenjave galej.39
Večkrat so galjotom odtegovali vino in juho ter jih hranili le z vodo in
s prepečencem, kot je senatu poročal kapitan zaliva Bernardo Venier v poro-
čilu, spisanem le pol leta po uporu na Loredani. Po njegovem naj bi dnevni
obrok 224 galjotov (torej posadke veslačev na večji galeji od »tanke«) zna-
šal 18 unč (oncia), to je 450 gramov prepečenca na osebo in skupaj 36 funtov
(libbra) riža, to je slabih 11 kilogramov ali niti 50 gramov na osebo, »kar sko-
raj ni dovolj, da se ohranijo pri življenju«.40 V potrditev teh navedb je mogo-
če pristaviti, da naj bi bil soprakomit Antonio Loredan do svojih galjotov po-
sebno »dober«, ker jim je redno dajal tudi »mineštro«, kot je nekdo pričal
na procesu.
Vendar je znake slabega delovanja kazal tudi sam sistem preskrbe galej
s prehrano in posebej s prepečencem, ki so ga izdelovali le v Benetkah in na
Krfu ter od tam dostavljali v številna beneška skladišča. Problemi so se po-
javljali v zagotavljanju denarja iz Benetk, s katerim so lahko soprakomiti na-
bavili hrano za svoje posadke, kakor tudi v tem, da so v skladiščih najboljši
prepečenec prodajali po višjih cenah, za potrebe galej pa je vselej ostajal tisti
slabše kakovosti. »Tako se dejansko opaža, da vse ladje, velike in male, ki plu-
jejo po /jadranskem/ Zalivu ne uporabljajo in porabljajo drugega kruha kot
prepečenec vaše Jasnosti, katerega pridobijo na omenjeni način«, to je z na-
kupom v državnih skladiščih. Zato so »nesrečni galjoti za običajni vsakdan-
ji obrok« prejemali, kar je ostajalo, to so bile »samo drobtine suhega kruha«,
s čimer niso mogli zdržati naporov, »zaradi česar se dogaja tudi toliko bolez-
ni in smrtnosti«, je leta 1608 zapisal kapitan zaliva Agostino Michiel. Težave
s preskrbo so imele tudi širše posledice od pomanjkanja, ki so ga trpeli veslači.
Tako se je moral slabe tri mesece po uporu na Loredani kapitan zaliva Bernar-
do Venier odpovedati zasledovanju gusarskih plovil, ki so ujela neko beneško
trgovsko ladjo. Konec julija 1605 so vplule v Jadransko morje; Venier jih je naj-
prej nameraval prestreči pri Hvaru, a je nato moral zapluti v Zadar, ker so ime-
le vse njegove galeje le za deset dni prepečenca, a skladišča v Zadru in na Hva-
ru so bila prazna. »Namesto da bi zasledoval gusarje, kakor je moja odločna
39 Tenenti, Venezia e i corsari, 152–156. O ravnanju soprakomitov tudi Lo Basso, Uomini da remo, posebej
131–140.
40 Tenenti, Venezia e i corsari, 156, 160–161.
131
