Page 142 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 142
krvavi poljub svobode
v priobalnem pasu in bližnjem zaledju nahajala upravna območja, ki so pripa-
dala trem različnim deželnim oblastem: Devin s pristanom v Štivanu, obalo
do Nabrežine in kraškim zaledjem je pripadal vojvodini Kranjski, malo dlje v
kraškem zaledju in Brkinih sta se razprostirali gospostvi Rihemberk in Švar-
cenek, ki sta spadali pod Goriško grofijo ter mejili in se ozemeljsko delno pre-
pletali z drugimi kranjskimi gospostvi, kot so bila Senožeče, Prem, Novi grad
in Socerb, slednje pa je mejilo tudi na mesto Trst, ki je predstavljalo neke vrs-
te mestno deželo. Upravitelj v Devinu na primer ni niti dobro vedel, komu naj
piše v Gorico, da bi na zaslišanje dobil enega izmed tam zaprtih galjotov. Taka
razdrobljenost prav gotovo ni mogla biti v pomoč niti Benečanom pri prido-
bivanju sodelovanja, obenem pa je jasno, da na tej strani meje niso mogli imeti
pretiranega interesa, da bi ustregli beneškim pozivom k sodelovanju pri lovu
na galjote, razen morebitne skrbi, da bi dogodek ne izzval resnejšega obmejne-
ga incidenta, kakršnih je takrat bilo razmeroma veliko.
Po drugi strani nam stopnjevanje trgovinskih ukrepov nakazuje takrat-
no ozračje na terenu obmejnega območja. Še pred začetkom uskoške vojne
so se v Istri in pri Trstu dogajali čezmejni vdori, plenjenja in požigi, v kate-
rih niso sodelovali le uskoki, temveč v precejšnji meri tudi kmečko in mest-
no prebivalstvo. Literatura sicer navaja primere, ki so se zgodili po letu 1605.
Med temi je »kriza žaveljskih solin«, ki je nastopila leta 1609, ko so Tržača-
ni vztrajali pri njihovi gradnji in obnovi, saj so jih sosedje iz Istre uničili, in
»v kateri so že sodobniki videli uvod v vojni obračun«, ki se je nato začel leta
1615.64 Ob vdoru dvestotih mož na območje vaških skupnosti, ki so v pisani
druščini, deloma razcapani in deloma v beneških mornariških in plemiških
oblačilih, oboroženi korakali za belo zastavo, so Kraševci najprej pomislili na
zaščito svojih življenj in imetja ter na to, da se je začela »beneška vojna«, ki
je dejansko izbruhnila deset let kasneje. To nam izpričuje, kako so prebivalci
Krasa že takrat občutili in bili seznanjeni s težkimi varnostnimi razmerami
in napetimi političnimi odnosi na severovzhodnem Jadranu. Kraševci so nam
pokazali, da jim izbruh vojne ni bil presenetljiv, pričakovali so ga že leta 1605
– »doba strahu« je bila že tu.
64 Bertoša, Doba nasilja, doba straha, 31, 41–44.
142
v priobalnem pasu in bližnjem zaledju nahajala upravna območja, ki so pripa-
dala trem različnim deželnim oblastem: Devin s pristanom v Štivanu, obalo
do Nabrežine in kraškim zaledjem je pripadal vojvodini Kranjski, malo dlje v
kraškem zaledju in Brkinih sta se razprostirali gospostvi Rihemberk in Švar-
cenek, ki sta spadali pod Goriško grofijo ter mejili in se ozemeljsko delno pre-
pletali z drugimi kranjskimi gospostvi, kot so bila Senožeče, Prem, Novi grad
in Socerb, slednje pa je mejilo tudi na mesto Trst, ki je predstavljalo neke vrs-
te mestno deželo. Upravitelj v Devinu na primer ni niti dobro vedel, komu naj
piše v Gorico, da bi na zaslišanje dobil enega izmed tam zaprtih galjotov. Taka
razdrobljenost prav gotovo ni mogla biti v pomoč niti Benečanom pri prido-
bivanju sodelovanja, obenem pa je jasno, da na tej strani meje niso mogli imeti
pretiranega interesa, da bi ustregli beneškim pozivom k sodelovanju pri lovu
na galjote, razen morebitne skrbi, da bi dogodek ne izzval resnejšega obmejne-
ga incidenta, kakršnih je takrat bilo razmeroma veliko.
Po drugi strani nam stopnjevanje trgovinskih ukrepov nakazuje takrat-
no ozračje na terenu obmejnega območja. Še pred začetkom uskoške vojne
so se v Istri in pri Trstu dogajali čezmejni vdori, plenjenja in požigi, v kate-
rih niso sodelovali le uskoki, temveč v precejšnji meri tudi kmečko in mest-
no prebivalstvo. Literatura sicer navaja primere, ki so se zgodili po letu 1605.
Med temi je »kriza žaveljskih solin«, ki je nastopila leta 1609, ko so Tržača-
ni vztrajali pri njihovi gradnji in obnovi, saj so jih sosedje iz Istre uničili, in
»v kateri so že sodobniki videli uvod v vojni obračun«, ki se je nato začel leta
1615.64 Ob vdoru dvestotih mož na območje vaških skupnosti, ki so v pisani
druščini, deloma razcapani in deloma v beneških mornariških in plemiških
oblačilih, oboroženi korakali za belo zastavo, so Kraševci najprej pomislili na
zaščito svojih življenj in imetja ter na to, da se je začela »beneška vojna«, ki
je dejansko izbruhnila deset let kasneje. To nam izpričuje, kako so prebivalci
Krasa že takrat občutili in bili seznanjeni s težkimi varnostnimi razmerami
in napetimi političnimi odnosi na severovzhodnem Jadranu. Kraševci so nam
pokazali, da jim izbruh vojne ni bil presenetljiv, pričakovali so ga že leta 1605
– »doba strahu« je bila že tu.
64 Bertoša, Doba nasilja, doba straha, 31, 41–44.
142
