Page 145 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 145
krvavi pust na galeji loredani
lota (peota). To so tehnični ukrepi, s katerimi so zagotovili, da je galeja plula
v želeno smer in (sicer ne brez težav) prispela do dogovorjenega cilja. Po dru-
gi strani pa so ta dejanja po analogiji precej podobna razširjenemu načinu rav-
nanja upornih in nasilnih množic ter skupin v zgodnjem novem veku, ko so
pri svojih dejanjih povzemali in se zgledovali po oblikah delovanja uradnih
institucij ter na ta način prevzemali njihovo vlogo in jih nadomeščali: tako so
v drugi polovici 16. stoletja množice v Franciji »svoje žrtve vodile do krajev,
kjer so se izvrševale uradne usmrtitve«.6 Tako so pripadniki uporniške stra-
ni v Vidmu leta 1511 »udejanjili krvno maščevalno pravico z oponašanjem na-
vad uradne pravice«, ko so »oplenjene predmete prodajali na stojnicah na
mestnem trgu, kot če bi bili zaplenjeni upornikom proti Benetkam in lastni-
na prodana po nalogu Senata«.7 Tako so na Slovenskem »ob kmečkih uporih
udeleženci izvajali svoje lastno kazensko pravo«.8 Podobno so leta 1713 upor-
niškemu voditelju Jakobu Velikonji »med vstajo Tolminci rekli cesar«, ko so
svojim nasprotnikom odvzemali lastnino, pa so se posluževali pravnih aktov
in postopkov.9 Podobno so se leta 1651 člani fantovščine v Štivanu pri Devinu
med nasilno eskalacijo ljudskega obreda »mačje godbe« oborožili, se vojaško
postrojili in si nadeli vojaške čine, od »kapetana« navzdol.10
Ravnanje upornih galjotov še na druge načine spominja na običajna de-
janja kmečkih in nasploh ljudskih upornih množic v zgodnjem novem veku.
Najočitnejši cilj uničevanja in plenjenja je bil prizadejati škodo nasprotniku
in se polastiti njegove lastnine. Tako ni naključje, da so galjoti na Loredani
najtemeljiteje okradli ravno soprakomita in druge glavne odgovorne za povel-
jevanje na galeji. Podobno velja za blago, ki so ga odvrgli. Vendar je uničevanje
lahko imelo globlji simbolni pomen, povezan s (krvnim) maščevanjem, kakor
izpričuje običaj »pustošenja«, ki je bil v 16. stoletju zelo razširjen med kmeč-
kim prebivalstvom na Kranjskem: sorodniki smrtne žrtve so uničili in opus-
tošili zemljišče ubijalca. Kmetje so ga pojmovali kot »običaj in pravo«, tako
da je bilo pustošenje takrat »pravna institucija, ki so jo poznale in priznava-
le širše plasti prebivalstva«, uradna oblast pa ga je hotela odpraviti. Potekalo
je nekako tako: »Če se zgodi uboj, se dvigne vse sorodstvo, da vdere na sto-
rilčevo zemljišče, kjer vse opustošijo in pohodijo, to pa imajo za običaj in pra-
6 Zemon Davis, Le culture del popolo, posebej citat 220.
7 Muir, Mad Blood, 198.
8 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 459.
9 Panjek, Kmečki odpor na Tolminskem.
10 Panjek, Kdo je tretja stranka.Tudi mačja godba, obred karnevalskega tipa, »je slovar, ki se na eni stra-
ni dotika karnevala in na drugi vislic«, Thompson, Navade, 609.
145
lota (peota). To so tehnični ukrepi, s katerimi so zagotovili, da je galeja plula
v želeno smer in (sicer ne brez težav) prispela do dogovorjenega cilja. Po dru-
gi strani pa so ta dejanja po analogiji precej podobna razširjenemu načinu rav-
nanja upornih in nasilnih množic ter skupin v zgodnjem novem veku, ko so
pri svojih dejanjih povzemali in se zgledovali po oblikah delovanja uradnih
institucij ter na ta način prevzemali njihovo vlogo in jih nadomeščali: tako so
v drugi polovici 16. stoletja množice v Franciji »svoje žrtve vodile do krajev,
kjer so se izvrševale uradne usmrtitve«.6 Tako so pripadniki uporniške stra-
ni v Vidmu leta 1511 »udejanjili krvno maščevalno pravico z oponašanjem na-
vad uradne pravice«, ko so »oplenjene predmete prodajali na stojnicah na
mestnem trgu, kot če bi bili zaplenjeni upornikom proti Benetkam in lastni-
na prodana po nalogu Senata«.7 Tako so na Slovenskem »ob kmečkih uporih
udeleženci izvajali svoje lastno kazensko pravo«.8 Podobno so leta 1713 upor-
niškemu voditelju Jakobu Velikonji »med vstajo Tolminci rekli cesar«, ko so
svojim nasprotnikom odvzemali lastnino, pa so se posluževali pravnih aktov
in postopkov.9 Podobno so se leta 1651 člani fantovščine v Štivanu pri Devinu
med nasilno eskalacijo ljudskega obreda »mačje godbe« oborožili, se vojaško
postrojili in si nadeli vojaške čine, od »kapetana« navzdol.10
Ravnanje upornih galjotov še na druge načine spominja na običajna de-
janja kmečkih in nasploh ljudskih upornih množic v zgodnjem novem veku.
Najočitnejši cilj uničevanja in plenjenja je bil prizadejati škodo nasprotniku
in se polastiti njegove lastnine. Tako ni naključje, da so galjoti na Loredani
najtemeljiteje okradli ravno soprakomita in druge glavne odgovorne za povel-
jevanje na galeji. Podobno velja za blago, ki so ga odvrgli. Vendar je uničevanje
lahko imelo globlji simbolni pomen, povezan s (krvnim) maščevanjem, kakor
izpričuje običaj »pustošenja«, ki je bil v 16. stoletju zelo razširjen med kmeč-
kim prebivalstvom na Kranjskem: sorodniki smrtne žrtve so uničili in opus-
tošili zemljišče ubijalca. Kmetje so ga pojmovali kot »običaj in pravo«, tako
da je bilo pustošenje takrat »pravna institucija, ki so jo poznale in priznava-
le širše plasti prebivalstva«, uradna oblast pa ga je hotela odpraviti. Potekalo
je nekako tako: »Če se zgodi uboj, se dvigne vse sorodstvo, da vdere na sto-
rilčevo zemljišče, kjer vse opustošijo in pohodijo, to pa imajo za običaj in pra-
6 Zemon Davis, Le culture del popolo, posebej citat 220.
7 Muir, Mad Blood, 198.
8 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 459.
9 Panjek, Kmečki odpor na Tolminskem.
10 Panjek, Kdo je tretja stranka.Tudi mačja godba, obred karnevalskega tipa, »je slovar, ki se na eni stra-
ni dotika karnevala in na drugi vislic«, Thompson, Navade, 609.
145
