Page 147 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 147
krvavi pust na galeji loredani
vojno« je vodilni upornik neko grofico preoblekel v beračico in jo postavil na
voz z gnojem, v služabnike oblečeni plemiči pa so pri mizi stregli kmetom, ki
so se preoblekli v plemiška oblačila in se norčevali iz plemiških obedovalnih
navad. Na ta način so »kmetje dobili priložnost, da izživijo svoje fantazije in
sanje o maščevanju«, in njihove fantazije so ustrezale upodobitvam narobe
sveta. Zaradi tega, »če je takojšnji izid uspešnega upora zelo podoben karne-
valu, je to tudi razumljivo, ker oba predstavljata čas razvrata in svobode«, ko
se lahko razkrije dotlej prikriti odpor do nadrejenih in do socialnih razmer,
tako da so upori tudi »trenutki norosti«.15
Pustni obredi in navade vsebujejo elemente nasilja in v zgodnjem no-
vem veku so marsikdaj nudili igrivo in norčavo, predvsem pa ritualizirano ob-
liko izvajanja nasilnih dejanj ob uporih.16 Pust je povzemal različne družbe-
ne vsebine in »univerzalne človeške procese«, med temi tudi »ubijanje živali
in ubijanje ljudi«. Kar pa bi tu posebej navedli, je naslednja pomenska pove-
zava, ki jo izpelje Edward Muir. »Karneval, krvno maščevanje in lov so bile
ločene dejavnosti, a ob dejanju ubijanja in pisanja o ubijanju so se meje med
njimi brisale, tako da je krvno maščevanje zlahka postalo pustni izgred ali je
prevzelo kulturne oznake lova. /…/ Karneval in krvno maščevanje sta si deli-
la fascinacijo nad telesnimi podobami, ker sta oba nudila kulturno upraviči-
lo za ubijanje.«17
Povrnimo se k uporom in poglejmo že omenjeni primer na pustni četr-
tek leta 1511 v Vidmu. Po poročanju in besedah dveh sodobnih kronistov, ka-
kor jih je predstavil Furio Bianco, so uporniki, »ko so odnesli stvari, začeli
iskati ljudi po hišah in zadajati smrt vsakomur, ki se jim je skrival. To zan-
je ni bila težka naloga. Plemiče so vsi tako zelo sovražili, da so ne le moške s
hudobnimi nagnjeni, temveč celo nežna dekletca mile narave našli, kjerko-
li so se skrivali.« Ko pa so jih našli, so jih »poklali kot bike, da se je vpitje
in stokanje razlegalo do neba«. Cesta je bila »vsa krvava«, »posejana s kosi
15 Scott, Domination and Resistance, 166–182, posebej citati 171, 181–182.
16 Zemon Davis, Le culture del popolo, 237–238; Muir, Mad Blood, 194–200. Karnevalski rituali so na-
mreč v skupnosti nasploh predstavljali nekakšen javni in glasni komentar družbene stvarnosti, ka-
terega namen je bilo uveljavljanje pravilnega vedenja s pomočjo zasmehovanja iz nepravilnega rav-
nanja, nudili so ritualne oblike ravnanja, ki so se lahko uporabljale v različnih primerih in s katerimi
so se lahko izvajale različne stopnje kaznovanja, vključno z izvajanjem nasilja v primerih, ko je po-
smeh prerasel v napad, Muir, Ritual, 93–124.
17 Muir, Mad Blood, 194–195, 215–200. Z izrazom »krvno maščevanje« prevajamo angleški vendetta
in ga na ta način opredeljujemo kot dejanje, za razliko od »fajde« (feud), ki nam pomeni dolgotraj-
ni spor med rodbinami ali skupinami, ki se med drugim izraža s ponavljajočimi se dejanji krvnega
maščevanja, kot v Gentile, La vendetta di sangue, s tam navedeno literaturo. O fajdi na Slovenskem
Nared, Seznam deželnih sovražnikov.
147
vojno« je vodilni upornik neko grofico preoblekel v beračico in jo postavil na
voz z gnojem, v služabnike oblečeni plemiči pa so pri mizi stregli kmetom, ki
so se preoblekli v plemiška oblačila in se norčevali iz plemiških obedovalnih
navad. Na ta način so »kmetje dobili priložnost, da izživijo svoje fantazije in
sanje o maščevanju«, in njihove fantazije so ustrezale upodobitvam narobe
sveta. Zaradi tega, »če je takojšnji izid uspešnega upora zelo podoben karne-
valu, je to tudi razumljivo, ker oba predstavljata čas razvrata in svobode«, ko
se lahko razkrije dotlej prikriti odpor do nadrejenih in do socialnih razmer,
tako da so upori tudi »trenutki norosti«.15
Pustni obredi in navade vsebujejo elemente nasilja in v zgodnjem no-
vem veku so marsikdaj nudili igrivo in norčavo, predvsem pa ritualizirano ob-
liko izvajanja nasilnih dejanj ob uporih.16 Pust je povzemal različne družbe-
ne vsebine in »univerzalne človeške procese«, med temi tudi »ubijanje živali
in ubijanje ljudi«. Kar pa bi tu posebej navedli, je naslednja pomenska pove-
zava, ki jo izpelje Edward Muir. »Karneval, krvno maščevanje in lov so bile
ločene dejavnosti, a ob dejanju ubijanja in pisanja o ubijanju so se meje med
njimi brisale, tako da je krvno maščevanje zlahka postalo pustni izgred ali je
prevzelo kulturne oznake lova. /…/ Karneval in krvno maščevanje sta si deli-
la fascinacijo nad telesnimi podobami, ker sta oba nudila kulturno upraviči-
lo za ubijanje.«17
Povrnimo se k uporom in poglejmo že omenjeni primer na pustni četr-
tek leta 1511 v Vidmu. Po poročanju in besedah dveh sodobnih kronistov, ka-
kor jih je predstavil Furio Bianco, so uporniki, »ko so odnesli stvari, začeli
iskati ljudi po hišah in zadajati smrt vsakomur, ki se jim je skrival. To zan-
je ni bila težka naloga. Plemiče so vsi tako zelo sovražili, da so ne le moške s
hudobnimi nagnjeni, temveč celo nežna dekletca mile narave našli, kjerko-
li so se skrivali.« Ko pa so jih našli, so jih »poklali kot bike, da se je vpitje
in stokanje razlegalo do neba«. Cesta je bila »vsa krvava«, »posejana s kosi
15 Scott, Domination and Resistance, 166–182, posebej citati 171, 181–182.
16 Zemon Davis, Le culture del popolo, 237–238; Muir, Mad Blood, 194–200. Karnevalski rituali so na-
mreč v skupnosti nasploh predstavljali nekakšen javni in glasni komentar družbene stvarnosti, ka-
terega namen je bilo uveljavljanje pravilnega vedenja s pomočjo zasmehovanja iz nepravilnega rav-
nanja, nudili so ritualne oblike ravnanja, ki so se lahko uporabljale v različnih primerih in s katerimi
so se lahko izvajale različne stopnje kaznovanja, vključno z izvajanjem nasilja v primerih, ko je po-
smeh prerasel v napad, Muir, Ritual, 93–124.
17 Muir, Mad Blood, 194–195, 215–200. Z izrazom »krvno maščevanje« prevajamo angleški vendetta
in ga na ta način opredeljujemo kot dejanje, za razliko od »fajde« (feud), ki nam pomeni dolgotraj-
ni spor med rodbinami ali skupinami, ki se med drugim izraža s ponavljajočimi se dejanji krvnega
maščevanja, kot v Gentile, La vendetta di sangue, s tam navedeno literaturo. O fajdi na Slovenskem
Nared, Seznam deželnih sovražnikov.
147
