Page 28 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 28
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
čajo njegovo znanje. Informacije so podatki, ki smo jim dodali vsebino in
namen in imajo določen pomen za uporabnika (Černelič 2004, 23). Infor-
macija je sporočilo, ki povezuje prejemnikovo znanje (Islovar b. l.).
Znanje je v slovarju informatike (Islovar b. l.) opredeljeno kot sistem
podatkov o objektivni stvarnosti. Definirano je tudi kot zmožnost nadgra-
jevanja tega sistema z novimi podatki in njihovimi ureditvami ter spretnost
za njegovo uporabo in sprejemanje odločitev. Znanje so podatki, spretnos-
ti, kontekst ali informacije, ki omogočajo kakovostno odločanje in reševa-
nje problemov (Walczak 2005, 331).
V strokovni literaturi obstaja mnogo opredelitev znanja, ki se med se-
boj razlikujejo. Tako domači kot tuji avtorji klasificirajo znanje na različ-
ne načine in ga tudi drugače opredeljujejo. Tako Witzel (2004, 175) defini-
ra znanje kot akumulirano zalogo informacij in podatkov, ki jih nosimo s
28 seboj v našem spominu skupaj z našo lastno interpretacijo teh podatkov in
informacij, ki temelji na razumu, intuiciji in preteklih izkušnjah.
Zebec (2011, 6) opredeli znanje kot zaporedje, ki se prične s podatki,
informacijami in s postavitvijo teh v kontekst dobimo znanje. Znanje je
pogosto opredeljeno tudi kot osebno prepričanje.
Znanje je skupek urejenih informacij, ki privedejo do razumevanja. O
odkritju govorimo, kadar na podlagi znanja ugotovimo, kakšen je vpliv po-
sameznih informacij na rešitev zadanega problema. Znanje se lahko defini-
ra kot potencialno uporabna informacija.
Bornemann et al. (2004, 7) povezujejo znanje s posameznikom in mu
pripisuje, da se poraja dinamično in da je predpogoj za človekovo delova-
nje. Černelič (2004, 23) opredeljuje znanje kot neotipljiv in notranji kon-
strukt, ki obstaja v človekovem kognitivnem sistemu v obliki shem, mode-
lov, pojmov in teorij, na katerega sklepamo iz dejavnosti in komunikacije.
OECD opredeli znanje kot kumulativno zalogo kognitivnih spretnos-
ti in informacij, ki jih ima vsak posameznik, družina in skupnost (vključ-
no s podjetji) in jih lahko uporabi pri delu ter v osebnih in družbenih situ-
acijah (Planko 2001, 14).
Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 91) pravita, da znanje pridobimo z izo-
braževanjem ali izkušnjami. Znanje je razumevanje, zavedanje ali poznava-
nje, pridobljeno iz informacij, ki najprej izvirajo iz podatkov. Ko ga izme-
njujemo z drugimi, ustvarjamo tako imenovano kolektivno znanje.
Albino, Garavelli in Schiuma (2001, 414) opredelijo znanje, ki temelji
na kognitivni teoriji, in pravijo, da je to abstraktna entiteta, ki jo posame-
znik zavedno ali nezavedno tvori skozi interpretacijo sklopa informacij, ki
jih je pridobil z izkušnjami.
čajo njegovo znanje. Informacije so podatki, ki smo jim dodali vsebino in
namen in imajo določen pomen za uporabnika (Černelič 2004, 23). Infor-
macija je sporočilo, ki povezuje prejemnikovo znanje (Islovar b. l.).
Znanje je v slovarju informatike (Islovar b. l.) opredeljeno kot sistem
podatkov o objektivni stvarnosti. Definirano je tudi kot zmožnost nadgra-
jevanja tega sistema z novimi podatki in njihovimi ureditvami ter spretnost
za njegovo uporabo in sprejemanje odločitev. Znanje so podatki, spretnos-
ti, kontekst ali informacije, ki omogočajo kakovostno odločanje in reševa-
nje problemov (Walczak 2005, 331).
V strokovni literaturi obstaja mnogo opredelitev znanja, ki se med se-
boj razlikujejo. Tako domači kot tuji avtorji klasificirajo znanje na različ-
ne načine in ga tudi drugače opredeljujejo. Tako Witzel (2004, 175) defini-
ra znanje kot akumulirano zalogo informacij in podatkov, ki jih nosimo s
28 seboj v našem spominu skupaj z našo lastno interpretacijo teh podatkov in
informacij, ki temelji na razumu, intuiciji in preteklih izkušnjah.
Zebec (2011, 6) opredeli znanje kot zaporedje, ki se prične s podatki,
informacijami in s postavitvijo teh v kontekst dobimo znanje. Znanje je
pogosto opredeljeno tudi kot osebno prepričanje.
Znanje je skupek urejenih informacij, ki privedejo do razumevanja. O
odkritju govorimo, kadar na podlagi znanja ugotovimo, kakšen je vpliv po-
sameznih informacij na rešitev zadanega problema. Znanje se lahko defini-
ra kot potencialno uporabna informacija.
Bornemann et al. (2004, 7) povezujejo znanje s posameznikom in mu
pripisuje, da se poraja dinamično in da je predpogoj za človekovo delova-
nje. Černelič (2004, 23) opredeljuje znanje kot neotipljiv in notranji kon-
strukt, ki obstaja v človekovem kognitivnem sistemu v obliki shem, mode-
lov, pojmov in teorij, na katerega sklepamo iz dejavnosti in komunikacije.
OECD opredeli znanje kot kumulativno zalogo kognitivnih spretnos-
ti in informacij, ki jih ima vsak posameznik, družina in skupnost (vključ-
no s podjetji) in jih lahko uporabi pri delu ter v osebnih in družbenih situ-
acijah (Planko 2001, 14).
Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 91) pravita, da znanje pridobimo z izo-
braževanjem ali izkušnjami. Znanje je razumevanje, zavedanje ali poznava-
nje, pridobljeno iz informacij, ki najprej izvirajo iz podatkov. Ko ga izme-
njujemo z drugimi, ustvarjamo tako imenovano kolektivno znanje.
Albino, Garavelli in Schiuma (2001, 414) opredelijo znanje, ki temelji
na kognitivni teoriji, in pravijo, da je to abstraktna entiteta, ki jo posame-
znik zavedno ali nezavedno tvori skozi interpretacijo sklopa informacij, ki
jih je pridobil z izkušnjami.
