Page 30 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
govorimo o znanju. Glavni del investicij v podjetjih v razvitem svetu po-
meni investicije v nadgradnjo znanja. To znanje je vsebovano v tehnologiji,
inovacijah, dokumentaciji in seveda tudi v glavah ljudi.«
AlMashari in drugi (AlMashari, Zairi in AlAthari 2002, 74) pravi-
jo, da pomen znanja lahko povezujemo z dejavnostmi ljudi, vir znanja pa
je kombinacija informacij, socialnih interakcij in konteksta, ki vplivajo na
proces pridobivanja znanja na individualni ravni.
Davenport in Prusak (1998, 5) definicijo znanja podajata še bolj po-
drobno: »Znanje je spremenljiva mešanica kreativnih izkušenj, vrednot,
miselno povezanih informacij in strokovnih spoznanj, ki omogoča okvir za
vrednotenje in vključitev novih izkušenj in informacij. V organizacijah je
pogosto vključeno, ne samo v dokumentacijo in arhive, temveč tudi v vsa-
kodnevna organizacijska opravila, procese, prakso in standarde – norme.«
30 V tej nalogi bomo obravnavali znanje kot razumevanje in zavedanje
posameznika, ki postavlja informacije, ki jih pridobiva s formalnim izo-
braževanjem in z izkušnjami, v določen kontekst. Znanje je v umu posame-
znika in se prenaša s komunikacijo (pisno, ustno, formalno, neformalno).
Na podlagi opredelitve treh osnovnih kategorij – podatka, informacije
in znanja, si lahko ogledamo, kako so te med seboj povezane.
Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 91) pravita, da znanje pridobivamo iz
informacij, ki izvirajo iz podatkov, Rumizen (2002, 6) pa, da so podatki,
informacije in znanje hierarhično razvrščeni, in sicer v navedenem vrstnem
redu.
Podatki so zapisana dejstva predstavljena na jedrnat način, ki jim ljudje
pripisujemo pomen s pomočjo lastnega znanja in na ta način si pridobimo
več znanja in reagiramo na ustrezen način. In iz podatkov dobimo infor-
macijo, kajti če želimo dobiti neko informacijo, moramo zbirati podatke.
Albino, Garavelli in Schiuma (2001, 414) opredelijo podatke kot mere, ki
jih opravi opazovalec in ki se nanašajo bodisi na zunanje oziroma notranje
spremenljivke opazovanega sistema. Informacije pa so po drugi strani sku-
pek podatkov o spremenljivki, ki so zbrani in razvrščeni glede na naključno
ali specifično merilo. Informacije so tako nevtralne oziroma popolnoma
neodvisne, medtem ko je znanje popolnoma odvisno od procesa interpre-
tacije, ki ga izvaja določena oseba oziroma organizacija. Znanje na ta način
temu kognitivnemu sistemu (osebi ali organizaciji) omogoča, da opredeli
svoje spretnosti in kompetence ter izvaja naloge.
Znanje je popoln izkoristek podatkov in informacij, ki so združeni
s potencialom osebnih vrednot, kompetenc, idej, intuicije, zavzetosti in
motivacije (Grey 2002). Zelo pomembno je razlikovati med informacija-
mi in znanjem. Slednjega tvorijo informacije in izkušnje, ki so edinstve-
govorimo o znanju. Glavni del investicij v podjetjih v razvitem svetu po-
meni investicije v nadgradnjo znanja. To znanje je vsebovano v tehnologiji,
inovacijah, dokumentaciji in seveda tudi v glavah ljudi.«
AlMashari in drugi (AlMashari, Zairi in AlAthari 2002, 74) pravi-
jo, da pomen znanja lahko povezujemo z dejavnostmi ljudi, vir znanja pa
je kombinacija informacij, socialnih interakcij in konteksta, ki vplivajo na
proces pridobivanja znanja na individualni ravni.
Davenport in Prusak (1998, 5) definicijo znanja podajata še bolj po-
drobno: »Znanje je spremenljiva mešanica kreativnih izkušenj, vrednot,
miselno povezanih informacij in strokovnih spoznanj, ki omogoča okvir za
vrednotenje in vključitev novih izkušenj in informacij. V organizacijah je
pogosto vključeno, ne samo v dokumentacijo in arhive, temveč tudi v vsa-
kodnevna organizacijska opravila, procese, prakso in standarde – norme.«
30 V tej nalogi bomo obravnavali znanje kot razumevanje in zavedanje
posameznika, ki postavlja informacije, ki jih pridobiva s formalnim izo-
braževanjem in z izkušnjami, v določen kontekst. Znanje je v umu posame-
znika in se prenaša s komunikacijo (pisno, ustno, formalno, neformalno).
Na podlagi opredelitve treh osnovnih kategorij – podatka, informacije
in znanja, si lahko ogledamo, kako so te med seboj povezane.
Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 91) pravita, da znanje pridobivamo iz
informacij, ki izvirajo iz podatkov, Rumizen (2002, 6) pa, da so podatki,
informacije in znanje hierarhično razvrščeni, in sicer v navedenem vrstnem
redu.
Podatki so zapisana dejstva predstavljena na jedrnat način, ki jim ljudje
pripisujemo pomen s pomočjo lastnega znanja in na ta način si pridobimo
več znanja in reagiramo na ustrezen način. In iz podatkov dobimo infor-
macijo, kajti če želimo dobiti neko informacijo, moramo zbirati podatke.
Albino, Garavelli in Schiuma (2001, 414) opredelijo podatke kot mere, ki
jih opravi opazovalec in ki se nanašajo bodisi na zunanje oziroma notranje
spremenljivke opazovanega sistema. Informacije pa so po drugi strani sku-
pek podatkov o spremenljivki, ki so zbrani in razvrščeni glede na naključno
ali specifično merilo. Informacije so tako nevtralne oziroma popolnoma
neodvisne, medtem ko je znanje popolnoma odvisno od procesa interpre-
tacije, ki ga izvaja določena oseba oziroma organizacija. Znanje na ta način
temu kognitivnemu sistemu (osebi ali organizaciji) omogoča, da opredeli
svoje spretnosti in kompetence ter izvaja naloge.
Znanje je popoln izkoristek podatkov in informacij, ki so združeni
s potencialom osebnih vrednot, kompetenc, idej, intuicije, zavzetosti in
motivacije (Grey 2002). Zelo pomembno je razlikovati med informacija-
mi in znanjem. Slednjega tvorijo informacije in izkušnje, ki so edinstve-
