Page 33 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 33
Management znanja 33
− individualno znanje: najpomembnejše je učenje posameznika, ki
si na ta način olajša iskanje informacij, povezovanje z okoljem in
pridobiva novo znanje.
V teoriji in praksi je najpogosteje omenjena delitev znanja (tudi z vidi-
ka managementa znanja), ki loči dve vrsti znanja, kot ju je klasificiral Po-
lanyi (1967, po O'Dell in Grayson 1998); Sitar 2006, 63; Nonaka in Takeu-
chi 1995, 59), ki jo bomo tudi mi uporabili v tej nalogi:
− znanje, ki je eksplicitno izraženo in ga lahko prosto prenašamo z
različnimi mediji;
− znanje, ki je skrito v posamezniku, zato mu pravimo tacitno, tiho
oziroma skrito znanje. Tako znanje se prenaša le neposredno med
zaposlenimi.
Še ena klasifikacija znanja zajema pet oblik. Prva je intuitivno zna-
nje (angl. intuitive knowledge), kjer gre za opravljanje postopkov zgolj na
podlagi intuicije in kulturnega zaledja, brez posebnih izkušenj in strokov-
nih znanj. Druga oblika je tiho znanje (angl. tacit knowledge) kjer posame-
znik izvaja delo na podlagi svojih izkušenj in svojih postopkov ne zna toč-
no opredeliti, izrazi jih lahko le skozi socializacijo. Naslednja oblika znanja
je tako imenovano kvalitativno znanje (angl. qualitative knowledge), ki ga
v nasprotju s prvima oblikama znanja lahko natančno izmerimo. Primer
te oblike znanje je ocenjevanje zadovoljstva potrošnikov, ki zajema na pri-
mer tudi oceno kakovosti izdelka. Kvantitativno znanje (angl. quantitati-
ve knowledge) je četrta oblika znanja, ki je prav tako natančno izmerljiva.
Gre za proces izdelave modelov, s pomočjo katerih lahko analiziramo po-
vezave med spremenljivkami v kompleksnem okolju. Zadnja oblika zna-
nja, ki jo opredeljujejo avtorji, pa je znanstveno oziroma sistematično znanje
(angl. scientific knowledge), kjer gre predvsem za popolnoma avtomatizira-
ne procese, ki jih lahko v popolnosti nadziramo in obvladujemo (na primer
v proizvodnji) in katerih rezultati so v celoti merljivi (Albino, Garavelli in
Schiuma 2001).
Von Krogh in Roos (1996, 185) razlikujeta tudi med avtonomnim
(angl. autopoietic) in tradicionalnim pogledom na znanje. Po prvem znanje
temelji na opazovanju, je odvisno od zgodovine in konteksta, se nanaša na
informacije znotraj sistema (v nasprotju z informacijami izven kognitivne-
ga sistema) in ni neposredno prenosljivo. Tradicionalni pogled pa vidi zna-
nje kot predstavitev realnosti, ki je univerzalno in objektivno, prenosljivo
in uporablja podatke in informacije.
Bornemann et al. (2004, 7) s področja psihologije razlikujejo znanja
med deklarativnim in proceduralnim znanjem. Deklarativno znanje je
− individualno znanje: najpomembnejše je učenje posameznika, ki
si na ta način olajša iskanje informacij, povezovanje z okoljem in
pridobiva novo znanje.
V teoriji in praksi je najpogosteje omenjena delitev znanja (tudi z vidi-
ka managementa znanja), ki loči dve vrsti znanja, kot ju je klasificiral Po-
lanyi (1967, po O'Dell in Grayson 1998); Sitar 2006, 63; Nonaka in Takeu-
chi 1995, 59), ki jo bomo tudi mi uporabili v tej nalogi:
− znanje, ki je eksplicitno izraženo in ga lahko prosto prenašamo z
različnimi mediji;
− znanje, ki je skrito v posamezniku, zato mu pravimo tacitno, tiho
oziroma skrito znanje. Tako znanje se prenaša le neposredno med
zaposlenimi.
Še ena klasifikacija znanja zajema pet oblik. Prva je intuitivno zna-
nje (angl. intuitive knowledge), kjer gre za opravljanje postopkov zgolj na
podlagi intuicije in kulturnega zaledja, brez posebnih izkušenj in strokov-
nih znanj. Druga oblika je tiho znanje (angl. tacit knowledge) kjer posame-
znik izvaja delo na podlagi svojih izkušenj in svojih postopkov ne zna toč-
no opredeliti, izrazi jih lahko le skozi socializacijo. Naslednja oblika znanja
je tako imenovano kvalitativno znanje (angl. qualitative knowledge), ki ga
v nasprotju s prvima oblikama znanja lahko natančno izmerimo. Primer
te oblike znanje je ocenjevanje zadovoljstva potrošnikov, ki zajema na pri-
mer tudi oceno kakovosti izdelka. Kvantitativno znanje (angl. quantitati-
ve knowledge) je četrta oblika znanja, ki je prav tako natančno izmerljiva.
Gre za proces izdelave modelov, s pomočjo katerih lahko analiziramo po-
vezave med spremenljivkami v kompleksnem okolju. Zadnja oblika zna-
nja, ki jo opredeljujejo avtorji, pa je znanstveno oziroma sistematično znanje
(angl. scientific knowledge), kjer gre predvsem za popolnoma avtomatizira-
ne procese, ki jih lahko v popolnosti nadziramo in obvladujemo (na primer
v proizvodnji) in katerih rezultati so v celoti merljivi (Albino, Garavelli in
Schiuma 2001).
Von Krogh in Roos (1996, 185) razlikujeta tudi med avtonomnim
(angl. autopoietic) in tradicionalnim pogledom na znanje. Po prvem znanje
temelji na opazovanju, je odvisno od zgodovine in konteksta, se nanaša na
informacije znotraj sistema (v nasprotju z informacijami izven kognitivne-
ga sistema) in ni neposredno prenosljivo. Tradicionalni pogled pa vidi zna-
nje kot predstavitev realnosti, ki je univerzalno in objektivno, prenosljivo
in uporablja podatke in informacije.
Bornemann et al. (2004, 7) s področja psihologije razlikujejo znanja
med deklarativnim in proceduralnim znanjem. Deklarativno znanje je
