Page 29 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 29
Management znanja 29
Določeni avtorji na znanje gledajo kot na »opravičljivo in resnično
prepričanje« (angl. justified true belief ) ter poudarjajo, da je resničnost
(pravilnost, verodostojnost, resnicoljubnost) njegov ključni atribut. Gre za
statičen in brezoseben pogled na znanje, ki se ne sklada z relativno, dina-
mično in humanistično dimenzijo znanja. Znanje je prav tako dinamično,
saj se tvori skozi socialne interakcije med ljudmi in organizacijami. Je od-
visno od konteksta (angl. context-specific), torej od trenutnega kraja in časa.
Če izgubi ta kontekst, ne govorimo več o znanju, temveč zgolj o informaci-
jah (Little, Quintas in Ray 2002, 42).
Rubenstein-Montano, Buchwalter in Liebowitz (2001, 224) menijo, da
je znanje težko opredeliti in da nanj lahko gledamo z vidika dveh teorij: ra-
cionalizma in empirizma (Nonaka in Takeuchi 1995). Racionalna struja
gleda na znanje kot na nekaj, kar smo pridobili z dedukcijo v mentalnem
procesu, empirična struja pa gleda na znanje kot na nekaj, kar smo pridobili
z indukcijo, z izkušnjami. Kot odgovor na ti dve teoriji se je pojavila še tre-
tja, pragmatizem, ki govori o tem, da se misli (racionalizem) in dejavnosti
(empirizem) med seboj interaktivno povezujejo (Dewey 1929, 2).
Na znanje kot na objekt gledata Wong in Aspinwall (2005, 2). Objekt
lahko predstavlja katero koli idejo, vpogled, način dela ali smiselno infor-
macijo, ki jo uporabimo pri doseganju ciljev.
Deetz (1992) in Halal (1996) opisujeta kognitivno teorijo (angl. main-
stream cognitivistic theory), ki opredeljuje znanje kot fiksno in predstavljivo
entiteto, ki jo lahko shranjujemo v računalnikih, podatkovnih bazah, arhi-
vih in priročnikih ter jo zlahka širimo po organizaciji. Skok in Kalmano-
vitch (2005, 733) v svojem članku prikazujeta, kako se opredelitev znanja
spreminja glede na uporabljeni pristop. Nonaka in Takeuchi (1996), Lank
(1997) ter Checkland in Holwell (1998) opisujejo koncept avtonomne teo-
rije (angl. autopoietic theory), ki znanje postavlja v um posameznika in nje-
gov socialni sistem. Znanje je v tem primeru odvisno od opazovalca in kon-
teksta, prenaša pa se lahko zgolj posredno (z razpravo, s pogovorom) in ne
neposredno. Thayer (1997), Heath (1994), Schrage (1990) in Stohl (1995)
govorijo o povezovalni teoriji (angl. connectionistic theory), ki gleda na zna-
nje kot na nekaj, kar je shranjeno v povezavah oziroma komunikaciji med
strokovnjaki. Usmerjeno naj bi bilo v reševanje problemov in odvisno od
mreže med seboj povezanih strokovnjakov. Sabherwal in Sabherwal (2005,
533) opredeljujeta znanje kot niz prepričanj, ki izboljšujejo zmožnost orga-
nizacije, da izvaja učinkovite ukrepe.
Tavčar (2002, 207) znanje definira kot »osnovni vir gospodarske us-
pešnosti« in nadaljuje: »(…) v preteklosti je bilo pomembno predvsem bo-
gastvo v materialni obliki, kot so zemlja, oprema, naravni viri (...), danes
Določeni avtorji na znanje gledajo kot na »opravičljivo in resnično
prepričanje« (angl. justified true belief ) ter poudarjajo, da je resničnost
(pravilnost, verodostojnost, resnicoljubnost) njegov ključni atribut. Gre za
statičen in brezoseben pogled na znanje, ki se ne sklada z relativno, dina-
mično in humanistično dimenzijo znanja. Znanje je prav tako dinamično,
saj se tvori skozi socialne interakcije med ljudmi in organizacijami. Je od-
visno od konteksta (angl. context-specific), torej od trenutnega kraja in časa.
Če izgubi ta kontekst, ne govorimo več o znanju, temveč zgolj o informaci-
jah (Little, Quintas in Ray 2002, 42).
Rubenstein-Montano, Buchwalter in Liebowitz (2001, 224) menijo, da
je znanje težko opredeliti in da nanj lahko gledamo z vidika dveh teorij: ra-
cionalizma in empirizma (Nonaka in Takeuchi 1995). Racionalna struja
gleda na znanje kot na nekaj, kar smo pridobili z dedukcijo v mentalnem
procesu, empirična struja pa gleda na znanje kot na nekaj, kar smo pridobili
z indukcijo, z izkušnjami. Kot odgovor na ti dve teoriji se je pojavila še tre-
tja, pragmatizem, ki govori o tem, da se misli (racionalizem) in dejavnosti
(empirizem) med seboj interaktivno povezujejo (Dewey 1929, 2).
Na znanje kot na objekt gledata Wong in Aspinwall (2005, 2). Objekt
lahko predstavlja katero koli idejo, vpogled, način dela ali smiselno infor-
macijo, ki jo uporabimo pri doseganju ciljev.
Deetz (1992) in Halal (1996) opisujeta kognitivno teorijo (angl. main-
stream cognitivistic theory), ki opredeljuje znanje kot fiksno in predstavljivo
entiteto, ki jo lahko shranjujemo v računalnikih, podatkovnih bazah, arhi-
vih in priročnikih ter jo zlahka širimo po organizaciji. Skok in Kalmano-
vitch (2005, 733) v svojem članku prikazujeta, kako se opredelitev znanja
spreminja glede na uporabljeni pristop. Nonaka in Takeuchi (1996), Lank
(1997) ter Checkland in Holwell (1998) opisujejo koncept avtonomne teo-
rije (angl. autopoietic theory), ki znanje postavlja v um posameznika in nje-
gov socialni sistem. Znanje je v tem primeru odvisno od opazovalca in kon-
teksta, prenaša pa se lahko zgolj posredno (z razpravo, s pogovorom) in ne
neposredno. Thayer (1997), Heath (1994), Schrage (1990) in Stohl (1995)
govorijo o povezovalni teoriji (angl. connectionistic theory), ki gleda na zna-
nje kot na nekaj, kar je shranjeno v povezavah oziroma komunikaciji med
strokovnjaki. Usmerjeno naj bi bilo v reševanje problemov in odvisno od
mreže med seboj povezanih strokovnjakov. Sabherwal in Sabherwal (2005,
533) opredeljujeta znanje kot niz prepričanj, ki izboljšujejo zmožnost orga-
nizacije, da izvaja učinkovite ukrepe.
Tavčar (2002, 207) znanje definira kot »osnovni vir gospodarske us-
pešnosti« in nadaljuje: »(…) v preteklosti je bilo pomembno predvsem bo-
gastvo v materialni obliki, kot so zemlja, oprema, naravni viri (...), danes
