Page 35 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 35
Management znanja 35
organizacija s pomočjo komunikacije med sodelavci »mrežno povezati« v
organizacijsko bazo znanja. Kolektivno znanje tako v določenem trenutku
postane razpoložljivo znanje skupine oseb, oddelka ali organizacije.
Znanje se vse bolj, tako v literaturi kot tudi v organizacijah, obravna-
va kot ključni produkt, faktor v današnji družbi. Iz tega logično sledi, da
za posameznika in organizacijo predstavlja znanje eno izmed ključnih dob-
rin, ki prispeva h konkurenčni prednosti in poslovni uspešnosti, če je ustre-
zno upravljano.
Tiho in eksplicitno znanje
Na začetku drugega poglavja smo navedli, da je najpogostejša delitev
znanja, ki jo zasledimo v strokovni literaturi, delitev na tiho (angl. tacit
knowledge) in eksplicitno oziroma kodirano (angl. explicit knowledge) zna-
nje. Gre za dopolnjujoči se obliki znanja, ki ju je opredelil Michael Polanyi
(1967), nadalje pa sta ju raziskovala Nonaka in Takeuchi.
Tiho znanje: je osebno in se ga težko formalizira, komunicira in deli
z drugimi. V kategorijo tihega znanja spadajo osebna zaznavanja, intuicija
in presoje. Tiho znanje je globoko zakoreninjeno v posameznikovih izkuš-
njah, idealih, vrednotah in čustvih in ga sestavljata kognitivna in tehnična
dimenzija (Nonaka in Takeuchi 1995, 11).
Tiho znanje je torej skrito v glavi posameznika in ga je težko izraziti.
Posameznik se pogosto ne zaveda svojega znanja ter kako bi to znanje lahko
koristilo drugim. Tiho znanje temelji na izkušnjah posameznika in se izra-
ža v obliki dejanj, kot so ocenjevanje, odnosi, stališča, zavzetost in motiva-
cija. Gre za subjektivni notranji vpogled in intuicijo. Nonaka in Takeuchi
(1995, 8) delita tiho znanje na dve dimenziji. Tehnična dimenzija oziroma
aplikativno znanje (angl. know-how) obsega neformalne ali težko oprede-
ljive spretnosti. Nek zelo dober rokodelec bo npr. z leti razvil občutek za
delo »v prstih«, zato pa bo težko izrazil znanstvene in tehnološke princi-
pe, ki so v ozadju te veščine. Na drugi strani pa kognitivna dimenzija ozi-
roma slika resničnosti (angl. image of reality, what is) in vizija prihodnosti
(angl. vision for the future, what ought to be) zajema sheme, miselne mode-
le, prepričanja in zaznave, ki so tako ukoreninjene v posamezniku, da jih
ima za samoumevne. Kljub temu, da je tovrstno dimenzijo tihega znanja
zelo težko izraziti, ta opredeljuje način, s katerim zaznavamo svet okoli nas.
Eksplicitno znanje: je izraženo v številkah, besedah, podatkih. Večkrat
je shranjeno v obliki znanstvenih formul, kodificiranih procedur in uni-
verzalnih principov. Eksplicitno znanje je moč videti v računalniških ko-
dah, kemičnih formulah, znanstvenih enačbah, kodiranih postopkih ali
splošnih načelih. Je pogosto formalizirano in sistematično, lahko dosto-
organizacija s pomočjo komunikacije med sodelavci »mrežno povezati« v
organizacijsko bazo znanja. Kolektivno znanje tako v določenem trenutku
postane razpoložljivo znanje skupine oseb, oddelka ali organizacije.
Znanje se vse bolj, tako v literaturi kot tudi v organizacijah, obravna-
va kot ključni produkt, faktor v današnji družbi. Iz tega logično sledi, da
za posameznika in organizacijo predstavlja znanje eno izmed ključnih dob-
rin, ki prispeva h konkurenčni prednosti in poslovni uspešnosti, če je ustre-
zno upravljano.
Tiho in eksplicitno znanje
Na začetku drugega poglavja smo navedli, da je najpogostejša delitev
znanja, ki jo zasledimo v strokovni literaturi, delitev na tiho (angl. tacit
knowledge) in eksplicitno oziroma kodirano (angl. explicit knowledge) zna-
nje. Gre za dopolnjujoči se obliki znanja, ki ju je opredelil Michael Polanyi
(1967), nadalje pa sta ju raziskovala Nonaka in Takeuchi.
Tiho znanje: je osebno in se ga težko formalizira, komunicira in deli
z drugimi. V kategorijo tihega znanja spadajo osebna zaznavanja, intuicija
in presoje. Tiho znanje je globoko zakoreninjeno v posameznikovih izkuš-
njah, idealih, vrednotah in čustvih in ga sestavljata kognitivna in tehnična
dimenzija (Nonaka in Takeuchi 1995, 11).
Tiho znanje je torej skrito v glavi posameznika in ga je težko izraziti.
Posameznik se pogosto ne zaveda svojega znanja ter kako bi to znanje lahko
koristilo drugim. Tiho znanje temelji na izkušnjah posameznika in se izra-
ža v obliki dejanj, kot so ocenjevanje, odnosi, stališča, zavzetost in motiva-
cija. Gre za subjektivni notranji vpogled in intuicijo. Nonaka in Takeuchi
(1995, 8) delita tiho znanje na dve dimenziji. Tehnična dimenzija oziroma
aplikativno znanje (angl. know-how) obsega neformalne ali težko oprede-
ljive spretnosti. Nek zelo dober rokodelec bo npr. z leti razvil občutek za
delo »v prstih«, zato pa bo težko izrazil znanstvene in tehnološke princi-
pe, ki so v ozadju te veščine. Na drugi strani pa kognitivna dimenzija ozi-
roma slika resničnosti (angl. image of reality, what is) in vizija prihodnosti
(angl. vision for the future, what ought to be) zajema sheme, miselne mode-
le, prepričanja in zaznave, ki so tako ukoreninjene v posamezniku, da jih
ima za samoumevne. Kljub temu, da je tovrstno dimenzijo tihega znanja
zelo težko izraziti, ta opredeljuje način, s katerim zaznavamo svet okoli nas.
Eksplicitno znanje: je izraženo v številkah, besedah, podatkih. Večkrat
je shranjeno v obliki znanstvenih formul, kodificiranih procedur in uni-
verzalnih principov. Eksplicitno znanje je moč videti v računalniških ko-
dah, kemičnih formulah, znanstvenih enačbah, kodiranih postopkih ali
splošnih načelih. Je pogosto formalizirano in sistematično, lahko dosto-
