Page 107 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 107
Marketizacija 107
se vsebina študija komercializira, postane podrejena interesom donatorjev,
usmerjena v cilje, kot jih zastavljajo znanstvene industrije, in podobno. Sled-
nje vpliva na samo vsebino in kakovost študija; pogosto se, denimo, ukinjajo
programi, ki se jih ne da tržiti. Padec kakovosti študija obenem vpeljuje večjo
hierarhizacijo med elitnimi univerzami, ki ohranjajo visoko raven študija, in
tistimi, ki se prilagajajo trgu. Regulativni model univerze, značilen predvsem
za Veliko Britanijo, stremi k povečanju učinkovitosti univerze. Kratkoročno
zastavljeni cilji po njegovem s tem, ko izključujejo dolgotrajnejše raziskave,
pripeljejo do sovietizacije visokega šolstva. To pomeni, da v imenu učinkovi-
tosti in doseganja zastavljenih ciljev postanejo rigidne, nerazumne in zastav-
ljene kratkoročne cilje ravno zgrešijo.
Tudi študentje in visokošolski učitelji so naveličani vse te negotovosti
in zastraševanja. Čeprav imajo veliko eksistencialnih problemov, se znajo
tudi organizirati in reči – dovolj je. Visokošolski sindikat Slovenije (2012)
je objavil javno pismo, v katerem poziva zaposlene univerz k uporu zoper
komercializacijo in privatizacijo:
Država univerze s finančnimi pritiski sili v odpuščanja in v uvajanje šolnin.
Univerzitetna in fakultetna vodstva neformalno vlogo kriznih menedžerjev
v čedalje večji meri sprejemajo: odslavljajo honorarne sodelavce, redno za-
poslenim pa protizakonito odtegujejo plačilo za že opravljeno delo; namesto
da bi naglas protestirali, državo rotijo, naj jim za nujno »zategovanje pasov«
nameni več časa; javno se zaklinjajo, da bi že zdavnaj začeli odpuščati, če jih
ne bi ovirali odpovedni roki in odpravnine; predavateljem bi podvojili obve-
znosti, vendar jih utesnjuje sistem javnih uslužbencev; uvedli bi šolnine, a jih
zakonodaja ne dovoli; številne programe bi že zdavnaj ukinili, če ne bi ime-
li vpisani študenti pravice dokončati študij. Nasprotujejo zasebnim univer-
zam, sami pa ustanavljajo kratkoročno donosna podjetja, zvišujejo šolnine za
doktorski študij, širijo samoplačniški izredni študij in prirejajo komercialne
večerne tečaje, ki so pod ravnijo delavskih univerz.
V poslovnem svetu se ob krizah pogosto uporabljajo izrazi kot so pre-
strukturiranje, reinženiring, downsizing ipd., in verjetno se tudi visokošol-
ski zavodi ne morejo izogniti prilagajanju v spremenjenih razmerah. Težava
je le v tem, da veliko možnoti za to nimajo. Kljub zniževanju stroškov, od-
hajanju zaposlenih, nenagrajevanju uspešnih, uiknitivam napredovanj in
podobnim ukrepom, gre večina sredstev, ki jih pridobijo, za plače zaposle-
nih (ali bolje, skromne plače). In ker so vztrajnostni momenti učinkova-
nja varčevalnih ukrepov v visokem šolstvu dolžine dveh, treh let (tudi če
ukinete program, lokacijo, ne razpišete vpisnih mest, je potrebno izvesti še
drugi, tretji letnik in absolvente pripeljati do diplome), je nemogoče priča-
se vsebina študija komercializira, postane podrejena interesom donatorjev,
usmerjena v cilje, kot jih zastavljajo znanstvene industrije, in podobno. Sled-
nje vpliva na samo vsebino in kakovost študija; pogosto se, denimo, ukinjajo
programi, ki se jih ne da tržiti. Padec kakovosti študija obenem vpeljuje večjo
hierarhizacijo med elitnimi univerzami, ki ohranjajo visoko raven študija, in
tistimi, ki se prilagajajo trgu. Regulativni model univerze, značilen predvsem
za Veliko Britanijo, stremi k povečanju učinkovitosti univerze. Kratkoročno
zastavljeni cilji po njegovem s tem, ko izključujejo dolgotrajnejše raziskave,
pripeljejo do sovietizacije visokega šolstva. To pomeni, da v imenu učinkovi-
tosti in doseganja zastavljenih ciljev postanejo rigidne, nerazumne in zastav-
ljene kratkoročne cilje ravno zgrešijo.
Tudi študentje in visokošolski učitelji so naveličani vse te negotovosti
in zastraševanja. Čeprav imajo veliko eksistencialnih problemov, se znajo
tudi organizirati in reči – dovolj je. Visokošolski sindikat Slovenije (2012)
je objavil javno pismo, v katerem poziva zaposlene univerz k uporu zoper
komercializacijo in privatizacijo:
Država univerze s finančnimi pritiski sili v odpuščanja in v uvajanje šolnin.
Univerzitetna in fakultetna vodstva neformalno vlogo kriznih menedžerjev
v čedalje večji meri sprejemajo: odslavljajo honorarne sodelavce, redno za-
poslenim pa protizakonito odtegujejo plačilo za že opravljeno delo; namesto
da bi naglas protestirali, državo rotijo, naj jim za nujno »zategovanje pasov«
nameni več časa; javno se zaklinjajo, da bi že zdavnaj začeli odpuščati, če jih
ne bi ovirali odpovedni roki in odpravnine; predavateljem bi podvojili obve-
znosti, vendar jih utesnjuje sistem javnih uslužbencev; uvedli bi šolnine, a jih
zakonodaja ne dovoli; številne programe bi že zdavnaj ukinili, če ne bi ime-
li vpisani študenti pravice dokončati študij. Nasprotujejo zasebnim univer-
zam, sami pa ustanavljajo kratkoročno donosna podjetja, zvišujejo šolnine za
doktorski študij, širijo samoplačniški izredni študij in prirejajo komercialne
večerne tečaje, ki so pod ravnijo delavskih univerz.
V poslovnem svetu se ob krizah pogosto uporabljajo izrazi kot so pre-
strukturiranje, reinženiring, downsizing ipd., in verjetno se tudi visokošol-
ski zavodi ne morejo izogniti prilagajanju v spremenjenih razmerah. Težava
je le v tem, da veliko možnoti za to nimajo. Kljub zniževanju stroškov, od-
hajanju zaposlenih, nenagrajevanju uspešnih, uiknitivam napredovanj in
podobnim ukrepom, gre večina sredstev, ki jih pridobijo, za plače zaposle-
nih (ali bolje, skromne plače). In ker so vztrajnostni momenti učinkova-
nja varčevalnih ukrepov v visokem šolstvu dolžine dveh, treh let (tudi če
ukinete program, lokacijo, ne razpišete vpisnih mest, je potrebno izvesti še
drugi, tretji letnik in absolvente pripeljati do diplome), je nemogoče priča-
