Page 103 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 103
Neoliberalizem 103
je, da se slab glas hitro razširi. Nevarno pa je, ko se iz posameznih anomalij
naredi pravilo. Zagotovo to ni vsesplošen pojav na univerzah. Če je to značil-
nost posameznih fakultet ali profesorjev, pa naj povedo, kje in kdo, namesto
da se posplošeno govori, da profesorji ne delajo, da ne prihajajo v službo ali da
delajo samo štiri ure na teden [izjava premierja Janše v intervjuju za TV Slo-
venija 17.4.2012, o.p.] … Takšne izjave kažejo na precejšnje nepoznavanje, kaj
je visoko šolstvo, znanost in kaj je raziskovalna dejavnost. Bom karikirala: za-
posleni na raziskovalnih inštitutih nimajo pedagoške obveze. Po tej sprevrže-
ni logiki naj potem oni sploh ne bi delali. […] Zagotovo lahko univerza pog-
leda, kje so rezerve. Ampak s spremembami uredb, ki urejajo financiranje, je
država v preteklih letih univerze že prisilila v številne optimizacije. Predlo-
gi, ki jih daje minister, so na veliko fakultetah, predvsem tehniških in naravo-
slovnih, že vpeljani. Mi, ki smo začeli s polovičnimi sredstvi, smo morali vse
ukrepe, ki jih minister predlaga, in še bistveno več, že vpeljati.
Nerazumevanje družbenega pomena javnega visokega šolstva ali delo-
vanje pod vplivi interesnih skupin? Kodelja (2006) komentira pojav zaseb-
nega šolstva v Sloveniji:
… ozadje so neoliberalni pogledi na izobraževanje, v skladu s katerimi država
ne bi smela imeti monopola nad izvajanjem zasebnega šolstva. […] Vavčerji ali
kakšni drugi ukrepi, ki imajo podobne učinke kot recimo prost vpis na šole,
pomenijo tudi izbiro javnih šol. Šole enega ideološkega konteksta bi pač po-
nujale, kar uporabniki oziroma potrošniki storitev potrebujejo. Tiste šole, ki
bodo temu najbolje stregle, bodo tudi nagrajene z večjim vpisom in z večjimi
prihodki. A to lahko privede do tega, da se bodo nekatere šole, če se ne bodo
spremenile, zaprle. Če bi imeli starši vavčer, bi lahko ta denar namenili kateri
koli šoli – se pravi tisti šoli, za katero bi menili, da najbolje zadovoljuje potre-
be njihovih otrok. Na prvi pogled se zdi, da so starši tisti, ki izbirajo šolo. A v
resnici so šole tiste, ki izbirajo. Vsaj na najboljših šolah je število mest namreč
omejeno in je popolna iluzija, da bo nekdo samo zaradi tega, ker bo imel de-
nar za plačilo šolnine v tej šoli, že dobil tudi mesto v njej. Ne bo je. Zato ne
drži pogosto izrečena teza: če damo staršem vavčer, potem bodo tudi star-
ši iz revnih okolij imeli možnost, da izbirajo za svoje otroke najboljše šole –
takšne, ki jih običajno lahko izbirajo samo bogati. To ne drži, vsaj ne v vseh
primerih.
Zasebne šole so že tu, na vseh nivojih, vse do doktorskega. Kako bo v
prihodnje s financiranjem visokošolskih zasebnih ustanov, bo v marsičem
odvisno tudi od odziva javnosti, v imenu katere naj bi politične opcije vla-
dale.
je, da se slab glas hitro razširi. Nevarno pa je, ko se iz posameznih anomalij
naredi pravilo. Zagotovo to ni vsesplošen pojav na univerzah. Če je to značil-
nost posameznih fakultet ali profesorjev, pa naj povedo, kje in kdo, namesto
da se posplošeno govori, da profesorji ne delajo, da ne prihajajo v službo ali da
delajo samo štiri ure na teden [izjava premierja Janše v intervjuju za TV Slo-
venija 17.4.2012, o.p.] … Takšne izjave kažejo na precejšnje nepoznavanje, kaj
je visoko šolstvo, znanost in kaj je raziskovalna dejavnost. Bom karikirala: za-
posleni na raziskovalnih inštitutih nimajo pedagoške obveze. Po tej sprevrže-
ni logiki naj potem oni sploh ne bi delali. […] Zagotovo lahko univerza pog-
leda, kje so rezerve. Ampak s spremembami uredb, ki urejajo financiranje, je
država v preteklih letih univerze že prisilila v številne optimizacije. Predlo-
gi, ki jih daje minister, so na veliko fakultetah, predvsem tehniških in naravo-
slovnih, že vpeljani. Mi, ki smo začeli s polovičnimi sredstvi, smo morali vse
ukrepe, ki jih minister predlaga, in še bistveno več, že vpeljati.
Nerazumevanje družbenega pomena javnega visokega šolstva ali delo-
vanje pod vplivi interesnih skupin? Kodelja (2006) komentira pojav zaseb-
nega šolstva v Sloveniji:
… ozadje so neoliberalni pogledi na izobraževanje, v skladu s katerimi država
ne bi smela imeti monopola nad izvajanjem zasebnega šolstva. […] Vavčerji ali
kakšni drugi ukrepi, ki imajo podobne učinke kot recimo prost vpis na šole,
pomenijo tudi izbiro javnih šol. Šole enega ideološkega konteksta bi pač po-
nujale, kar uporabniki oziroma potrošniki storitev potrebujejo. Tiste šole, ki
bodo temu najbolje stregle, bodo tudi nagrajene z večjim vpisom in z večjimi
prihodki. A to lahko privede do tega, da se bodo nekatere šole, če se ne bodo
spremenile, zaprle. Če bi imeli starši vavčer, bi lahko ta denar namenili kateri
koli šoli – se pravi tisti šoli, za katero bi menili, da najbolje zadovoljuje potre-
be njihovih otrok. Na prvi pogled se zdi, da so starši tisti, ki izbirajo šolo. A v
resnici so šole tiste, ki izbirajo. Vsaj na najboljših šolah je število mest namreč
omejeno in je popolna iluzija, da bo nekdo samo zaradi tega, ker bo imel de-
nar za plačilo šolnine v tej šoli, že dobil tudi mesto v njej. Ne bo je. Zato ne
drži pogosto izrečena teza: če damo staršem vavčer, potem bodo tudi star-
ši iz revnih okolij imeli možnost, da izbirajo za svoje otroke najboljše šole –
takšne, ki jih običajno lahko izbirajo samo bogati. To ne drži, vsaj ne v vseh
primerih.
Zasebne šole so že tu, na vseh nivojih, vse do doktorskega. Kako bo v
prihodnje s financiranjem visokošolskih zasebnih ustanov, bo v marsičem
odvisno tudi od odziva javnosti, v imenu katere naj bi politične opcije vla-
dale.
