Page 102 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 102
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
pri nas vodi neoliberalna politika, zakaj nas mednarodne institucije opozarja-
jo, da nismo naredili reform. Leta 2007 je Slovenija triumfirala, ko je imela re-
kordno gospodarsko rast in kot prva nova članica EU prevzela evro. A nismo
še takrat govorili, da je ta uspeh rezultat gradualizma? Spomnimo se diskusij
o slovenski razvojni zgodbi o uspehu. Kdo je sploh dvomil, da je tako, ker so
se naši ekonomisti na začetku leta uprli stabilizacijskemu programu (šok te-
rapiji), ki ga je po svetu ponujal Jeffrey Sachs? Ni bila to velika zmaga gradua-
lizma? Na kateri točki se pri nas konča uspeh gradualizma in začne neuspeh
neoliberalizma? S krizo? Zakaj je pa potem do krize sploh prišlo?
Morda v dopolnilo Mastenu, da se kriza ni pričela v Sloveniji in da je
slovenski trg premajhen, da bi bil imun za gospodarska in finančna gibanja
okrog sebe. Gradualizem je bil razglašan, kaj se je pa v resnici dogajalo ti
dve desetletji? Slovenska družbena lastnina je dobila nove lastnike, ki so za-
102 čeli iz nič, saj niso imeli dovolj kapitala, da bi podjetja kar odkupili. Sumlji-
vi prevzemi, managerski odkupi, certifikatna tekma, odkupi in preprodaje
stanovanj po Jazbinškovem zakonu itn. Morda je gradualizem odgovarjal
obema političnima poloma, saj bi se sicer na novem trgu omastili le tujci.
Tržne razmere pa zahtevajo tudi drugače usposobljene diplomante. Dakić,
Ugovšek in Tomažič (2012):
Docentka za področje psihologije dela na ljubljanski filozofski fakulteti Eva
Boštjančič meni, da imajo zdaj mladi enako možnost napredovanja oziroma
vzpona po družbeni lestvici kot prejšnje generacije. »Se pa od današnjih mla-
dih gotovo pričakuje več. V ospredje prihajajo samoiniciativa in dodatni ta-
lenti. Mladi, ki želijo biti konkurenčni na trgu dela, morajo imeti več znanja,
sposobnosti in kompetenc kot njihovi predhodniki. Ko vstopajo na trg de-
lovne sile, se od njih pričakuje, da so že primerno osebnostno zreli, izobra-
ženi in imajo tudi že nekaj delovnih izkušenj. To jim omogoča, da se hitre-
je prilagodijo.
Več znanja naj bi pridobili v krajšem času, na visokošolskih ustanovah,
ki nimajo denarja za razvoj, s profesorji, ki so v strahu ali bodo dobili na-
slednjo plačo, ki realno že dve desetletji izgublja na vrednosti. Vaupotiče-
va (2012) se je odzvala na večkrat ponovljeni očitek ministra Turka, da uni-
verze ravnajo negospodarno:
Naj dajo podatke na mizo in naj tudi povedo, kje so rezerve, ki jih omenja-
jo. Če tega ne bo, je to pač samo izjava, katere namen je vplivati na javnost, da
se ustvari odpor do univerz, do znanja in znanosti ter do potrebe po znanju
in raziskovanju. Verjamem, da obstajajo, tako kot v vsaki organizaciji, posa-
mezniki, ki ne sledijo temu, čemur rečemo akademsko obnašanje, in dejstvo
pri nas vodi neoliberalna politika, zakaj nas mednarodne institucije opozarja-
jo, da nismo naredili reform. Leta 2007 je Slovenija triumfirala, ko je imela re-
kordno gospodarsko rast in kot prva nova članica EU prevzela evro. A nismo
še takrat govorili, da je ta uspeh rezultat gradualizma? Spomnimo se diskusij
o slovenski razvojni zgodbi o uspehu. Kdo je sploh dvomil, da je tako, ker so
se naši ekonomisti na začetku leta uprli stabilizacijskemu programu (šok te-
rapiji), ki ga je po svetu ponujal Jeffrey Sachs? Ni bila to velika zmaga gradua-
lizma? Na kateri točki se pri nas konča uspeh gradualizma in začne neuspeh
neoliberalizma? S krizo? Zakaj je pa potem do krize sploh prišlo?
Morda v dopolnilo Mastenu, da se kriza ni pričela v Sloveniji in da je
slovenski trg premajhen, da bi bil imun za gospodarska in finančna gibanja
okrog sebe. Gradualizem je bil razglašan, kaj se je pa v resnici dogajalo ti
dve desetletji? Slovenska družbena lastnina je dobila nove lastnike, ki so za-
102 čeli iz nič, saj niso imeli dovolj kapitala, da bi podjetja kar odkupili. Sumlji-
vi prevzemi, managerski odkupi, certifikatna tekma, odkupi in preprodaje
stanovanj po Jazbinškovem zakonu itn. Morda je gradualizem odgovarjal
obema političnima poloma, saj bi se sicer na novem trgu omastili le tujci.
Tržne razmere pa zahtevajo tudi drugače usposobljene diplomante. Dakić,
Ugovšek in Tomažič (2012):
Docentka za področje psihologije dela na ljubljanski filozofski fakulteti Eva
Boštjančič meni, da imajo zdaj mladi enako možnost napredovanja oziroma
vzpona po družbeni lestvici kot prejšnje generacije. »Se pa od današnjih mla-
dih gotovo pričakuje več. V ospredje prihajajo samoiniciativa in dodatni ta-
lenti. Mladi, ki želijo biti konkurenčni na trgu dela, morajo imeti več znanja,
sposobnosti in kompetenc kot njihovi predhodniki. Ko vstopajo na trg de-
lovne sile, se od njih pričakuje, da so že primerno osebnostno zreli, izobra-
ženi in imajo tudi že nekaj delovnih izkušenj. To jim omogoča, da se hitre-
je prilagodijo.
Več znanja naj bi pridobili v krajšem času, na visokošolskih ustanovah,
ki nimajo denarja za razvoj, s profesorji, ki so v strahu ali bodo dobili na-
slednjo plačo, ki realno že dve desetletji izgublja na vrednosti. Vaupotiče-
va (2012) se je odzvala na večkrat ponovljeni očitek ministra Turka, da uni-
verze ravnajo negospodarno:
Naj dajo podatke na mizo in naj tudi povedo, kje so rezerve, ki jih omenja-
jo. Če tega ne bo, je to pač samo izjava, katere namen je vplivati na javnost, da
se ustvari odpor do univerz, do znanja in znanosti ter do potrebe po znanju
in raziskovanju. Verjamem, da obstajajo, tako kot v vsaki organizaciji, posa-
mezniki, ki ne sledijo temu, čemur rečemo akademsko obnašanje, in dejstvo
