Page 108 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 108
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
kovati hipno prilagajanje. Marinčič (2010b) tako komentira dogajanja na
temo poslovnega diskurza in akademske kulture:
»Racionalizacija« je na ljubljanski filozofski fakulteti v zraku že nekaj časa.
Izbirnost, morda edino kolateralno korist bolonjskih reform, bi najraje kar
odpravili. Še prej »neuporabne« študije, kot je klasična filologija. Ker so pri-
čakovani prihranki neznatni in ker finančno stanje baje ni kritično, razumno
sklepam, da gre za ideološki pohod utilitarizma in komercializacije. Upam,
da se motim in da je moj dekan z napovedjo zmerne »profanizacije in prosti-
tucije« mislil čisto nekaj drugega.
Adam (2010) razčlenjuje program, zapisan v Viziji 20+20 (Turk idr.
2010) ter komentira poglede na marketizacijo:
Iz teksta je razvidno zavzemanje za tržni liberalizem, socialnotržno gospo-
108 darstvo, skandinavski model, trajnostni razvoj in kritiko potrošništva. Ni pa
pojasnjeno medsebojno razmerje med temi pojmi niti ne moremo ugotovi-
ti, zakaj avtorji menijo, da gre za konsistentna stališča. Sicer je urednik teks-
ta (dr. Žiga Turk) v uvodu napisal, da niso čisto usklajeni, vendar pa naj bi šlo
za znosne kompromise. Prav gotovo pa izjava, da je »treba zagotoviti nor-
malno delovanje tržnih mehanizmov na vseh področjih«, ni v skladu z izho-
dišči trajnostnega razvoja, verjetno pa tudi ne s t. i. skandinavskim modelom
ali s socialnotržnim modelom. Sporno je delovanje trga (marketizacije) prav
na vseh področjih. To je zastarela teza, ki v realnosti nima nobenih temeljev.
Prav tako je napačna (ali vsaj vprašljiva) trditev, da ni potrebna redefinicija ka-
pitalizma. To pa zato, ker da ga pri nas sploh nimamo, imeli smo le politično
voden gradualizem.
Janševa koalicija v tedanji vladi je bila pač precej raznorodna in je mora-
la usklajevati številne interese skupin, ki so jih udeležene politične stranke
zastopale. Forstnerič (2008) diskutira o načinu financiranja visokošolske-
ga sistema in kritizira možnost privatizacije visokega šolstva, kar ponazori
z namišljenim primerom visokošolskega podjetništva:
Uredba z neznosno lahkotnostjo omogoča privatizacijo visokega šolstva.
Poglejmo hipotetični scenarij. Visokošolski podjetnik ustanovi zasebno fa-
kulteto, sčasoma še drugo, tretjo …, končno jih združi v univerzo. Pri tem po-
magajo nedodelana vsebinska merila in slabo definirani postopki v senatu za
akreditacijo. Da sme v njem glasovati član univerze v postopku, je v protislov-
ju z osnovnimi demokratičnimi načeli. Zaradi pomanjkljive kadrovske sesta-
ve imajo nove univerze nižje stroške dela, hkrati začnejo takoj črpati enaka
sredstva po študentu kot uveljavljene in kakovostnejše univerze, saj delitev ne
vključuje merila kakovosti (v Sloveniji sploh nimamo mednarodno prizna-
kovati hipno prilagajanje. Marinčič (2010b) tako komentira dogajanja na
temo poslovnega diskurza in akademske kulture:
»Racionalizacija« je na ljubljanski filozofski fakulteti v zraku že nekaj časa.
Izbirnost, morda edino kolateralno korist bolonjskih reform, bi najraje kar
odpravili. Še prej »neuporabne« študije, kot je klasična filologija. Ker so pri-
čakovani prihranki neznatni in ker finančno stanje baje ni kritično, razumno
sklepam, da gre za ideološki pohod utilitarizma in komercializacije. Upam,
da se motim in da je moj dekan z napovedjo zmerne »profanizacije in prosti-
tucije« mislil čisto nekaj drugega.
Adam (2010) razčlenjuje program, zapisan v Viziji 20+20 (Turk idr.
2010) ter komentira poglede na marketizacijo:
Iz teksta je razvidno zavzemanje za tržni liberalizem, socialnotržno gospo-
108 darstvo, skandinavski model, trajnostni razvoj in kritiko potrošništva. Ni pa
pojasnjeno medsebojno razmerje med temi pojmi niti ne moremo ugotovi-
ti, zakaj avtorji menijo, da gre za konsistentna stališča. Sicer je urednik teks-
ta (dr. Žiga Turk) v uvodu napisal, da niso čisto usklajeni, vendar pa naj bi šlo
za znosne kompromise. Prav gotovo pa izjava, da je »treba zagotoviti nor-
malno delovanje tržnih mehanizmov na vseh področjih«, ni v skladu z izho-
dišči trajnostnega razvoja, verjetno pa tudi ne s t. i. skandinavskim modelom
ali s socialnotržnim modelom. Sporno je delovanje trga (marketizacije) prav
na vseh področjih. To je zastarela teza, ki v realnosti nima nobenih temeljev.
Prav tako je napačna (ali vsaj vprašljiva) trditev, da ni potrebna redefinicija ka-
pitalizma. To pa zato, ker da ga pri nas sploh nimamo, imeli smo le politično
voden gradualizem.
Janševa koalicija v tedanji vladi je bila pač precej raznorodna in je mora-
la usklajevati številne interese skupin, ki so jih udeležene politične stranke
zastopale. Forstnerič (2008) diskutira o načinu financiranja visokošolske-
ga sistema in kritizira možnost privatizacije visokega šolstva, kar ponazori
z namišljenim primerom visokošolskega podjetništva:
Uredba z neznosno lahkotnostjo omogoča privatizacijo visokega šolstva.
Poglejmo hipotetični scenarij. Visokošolski podjetnik ustanovi zasebno fa-
kulteto, sčasoma še drugo, tretjo …, končno jih združi v univerzo. Pri tem po-
magajo nedodelana vsebinska merila in slabo definirani postopki v senatu za
akreditacijo. Da sme v njem glasovati član univerze v postopku, je v protislov-
ju z osnovnimi demokratičnimi načeli. Zaradi pomanjkljive kadrovske sesta-
ve imajo nove univerze nižje stroške dela, hkrati začnejo takoj črpati enaka
sredstva po študentu kot uveljavljene in kakovostnejše univerze, saj delitev ne
vključuje merila kakovosti (v Sloveniji sploh nimamo mednarodno prizna-
