Page 112 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 112
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
stopnje: to je sistem enotnega izobraževalnega programa, za katerega je irele-
vantno, kdo ga izvaja. To je klasičen francoski jakobinski model. Takšen mo-
del je smiseln v osnovni, deloma tudi v srednji šoli, kjer se zagotavlja kulturni
standard nacije. Nacija pa seveda homogenizira. Če pa hočejo takšen mo-
del razširiti po Evropi, kjer je ideja ravno pluralizem, na univerzah, kjer je ide-
ja ravno to, da ima vsaka svojo tradicijo, svojo specifiko, je to kulturni vanda-
lizem. Nekdaj je veljalo, če hočete študirati medicino, greste v Padovo, pravo
v Bologno, teologijo pa na Sorbono. Bolonjski model pa to znivelizira, kot z
nekim traktorjem, po modelu elementarnega šolstva. To je norost, saj so bile
univerze, kakršne so doslej bile, ena redkih prednosti, ki jo je Evropa v global-
nem kapitalizmu sploh še imela.
Zgledovanje po ameriškem modelu visokega šolstva (saj je bila ravno
kompetitivnost evropskega visokošolskega prostora in večja privlačnost
112 ena izmed glavnih premis bolonjske reforme) torej ni prineslo želenih in
pričakovanih učinkov. Vprašanje je le, kdaj si bomo to glasno priznali in
poskušali popraviti storjeno neumnost. Hočevar (2012) prenaša odgovor
tedanjega ministra Turka na poslansko vprašanje glede izseljevanja sloven-
skih študentov v tujino:
Turk je zavrnil namige o ignorantskem odnosu do predstavnikov študentov
na predstavitvi mnenj o noveli. Izpostavil pa je, da bodo prav reforme, ki jih
skuša izpeljati v tem mandatu, vzpostavile okolje, zaradi katerega bodo mla-
di ostajali doma.
Šestnajst dodatnih milijonov, ki jih potrebuje podhranjeno javno viso-
ko šolstvo naj bi bilo torej očitno namenjenih nadaljevanju programa mla-
dih raziskovalcev, kar je seveda pohvalno. Manj pa je razveseljujoče arbi-
trarno prerazporejanje denarja, ki ga je parlament namenil financiranju
visoko šolskega sistema, ki ga nujno potrebuje tudi za zadnjo fazo bolonj-
ske reforme, t.j. izvedbo 5. letnika. Žagar (2010) razmišlja o namenu Izho-
dišč za nacionalni raziskovalni in inovacijski program, ki jih je 7. 7. 2010
sprejel Svet za znanost in tehnologijo Republike Slovenije:
Ob tako zastavljenih programskih usmeritvah, ki Izhodišča za nacional-
ni raziskovalni in inovacijski program 2011—2020 pravzaprav spreminjajo v
Izhodišča za preoblikovanje raziskovalne dejavnosti v inovativno (tehnolo-
ško) podjetništvo, nekako preseneti trditev (str. 4), da »raziskovalna politi-
ka podpira temeljno raziskovanje, ki je osrednjega pomena za razvoj znanosti
in družbeni razvoj, ter povečuje sredstva zanj«. Če naj bo namreč v nasled-
njih desetih letih poudarek na tehnoloških inovacijah in spodbujanju pod-
jetništva, potem, seveda, ostane bore malo prostora za temeljno raziskova-
stopnje: to je sistem enotnega izobraževalnega programa, za katerega je irele-
vantno, kdo ga izvaja. To je klasičen francoski jakobinski model. Takšen mo-
del je smiseln v osnovni, deloma tudi v srednji šoli, kjer se zagotavlja kulturni
standard nacije. Nacija pa seveda homogenizira. Če pa hočejo takšen mo-
del razširiti po Evropi, kjer je ideja ravno pluralizem, na univerzah, kjer je ide-
ja ravno to, da ima vsaka svojo tradicijo, svojo specifiko, je to kulturni vanda-
lizem. Nekdaj je veljalo, če hočete študirati medicino, greste v Padovo, pravo
v Bologno, teologijo pa na Sorbono. Bolonjski model pa to znivelizira, kot z
nekim traktorjem, po modelu elementarnega šolstva. To je norost, saj so bile
univerze, kakršne so doslej bile, ena redkih prednosti, ki jo je Evropa v global-
nem kapitalizmu sploh še imela.
Zgledovanje po ameriškem modelu visokega šolstva (saj je bila ravno
kompetitivnost evropskega visokošolskega prostora in večja privlačnost
112 ena izmed glavnih premis bolonjske reforme) torej ni prineslo želenih in
pričakovanih učinkov. Vprašanje je le, kdaj si bomo to glasno priznali in
poskušali popraviti storjeno neumnost. Hočevar (2012) prenaša odgovor
tedanjega ministra Turka na poslansko vprašanje glede izseljevanja sloven-
skih študentov v tujino:
Turk je zavrnil namige o ignorantskem odnosu do predstavnikov študentov
na predstavitvi mnenj o noveli. Izpostavil pa je, da bodo prav reforme, ki jih
skuša izpeljati v tem mandatu, vzpostavile okolje, zaradi katerega bodo mla-
di ostajali doma.
Šestnajst dodatnih milijonov, ki jih potrebuje podhranjeno javno viso-
ko šolstvo naj bi bilo torej očitno namenjenih nadaljevanju programa mla-
dih raziskovalcev, kar je seveda pohvalno. Manj pa je razveseljujoče arbi-
trarno prerazporejanje denarja, ki ga je parlament namenil financiranju
visoko šolskega sistema, ki ga nujno potrebuje tudi za zadnjo fazo bolonj-
ske reforme, t.j. izvedbo 5. letnika. Žagar (2010) razmišlja o namenu Izho-
dišč za nacionalni raziskovalni in inovacijski program, ki jih je 7. 7. 2010
sprejel Svet za znanost in tehnologijo Republike Slovenije:
Ob tako zastavljenih programskih usmeritvah, ki Izhodišča za nacional-
ni raziskovalni in inovacijski program 2011—2020 pravzaprav spreminjajo v
Izhodišča za preoblikovanje raziskovalne dejavnosti v inovativno (tehnolo-
ško) podjetništvo, nekako preseneti trditev (str. 4), da »raziskovalna politi-
ka podpira temeljno raziskovanje, ki je osrednjega pomena za razvoj znanosti
in družbeni razvoj, ter povečuje sredstva zanj«. Če naj bo namreč v nasled-
njih desetih letih poudarek na tehnoloških inovacijah in spodbujanju pod-
jetništva, potem, seveda, ostane bore malo prostora za temeljno raziskova-
