Page 127 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 127
Liberalizacija, tržna dejavnost in konkurenčnost 127
pa študentje študirajo? Zato, da bodo svoje znanje prodajali. V interesu drža-
ve je, da so ljudje bolj izobraženi. Denar davkoplačevalcev ni za univerze, je za
izobraževanje ljudi. In če nekdo misli, da je to njegov denar, se moti.
Splichal (2008) nakaže svoje videnje liberalizacije visokega šolstva v
Sloveniji:
Sedanja politična »liberalizacija« visokega šolstva postavlja v ospredje eko-
nomsko učinkovitost in odgovornost uporabnikom (če pustimo ob strani
politično »uravnoteževanje«). »Reforma« pomeni manj (zaposlenih) uči-
teljev in drugega osebja, zapiranje »neučinkovitih« programov in oddelkov,
predvsem pa radikalne spremembe v poslanstvu univerze z uveljavljanjem
njene podporne vloge kapitalu, s tem pa se univerza v veliki meri izenaču-
je z gospodarskimi družbami. Za univerzo tako postajata manj pomembni
ustvarjanje znanja in raziskovanje. Vrednost ima le tisto, kar je mogoče pro-
dati, za uresničevanje tega »poslanstva« pa so najprimernejše zasebne vi-
sokošolske institucije. Študijski programi in predmeti postajajo blago. Izo-
brazbeni standardi so kvantificirani s »krediti«, ki jih študent nabira in s tem
izkazuje študijski »napredek«. Temu ustrezno se »sproščajo« odnosi med
učitelji in študenti. Namesto da bi profesor in študent študijsko sodelovala,
postajajo študenti klienti, znanje blago, učitelji pa mezdni delavci.
Videnje, ki je meso postalo, lahko zapišemo ob besedah Splichala iz
predkriznega obdobja. Programi se ukinjajo, učiteljev bo kmalu manj, apli-
kativni študiji z ekonomsko izmerljivo vrednostjo bodo financirani, osta-
li pa le za vzorec. Tudi plače učiteljev se bližajo mezdnim, odnos do njih pa
enak kot v predindustrijski družbi.
Kolumnistka Dnevnika Ivelja (2012d) obravnava načrtovanje vsebine
novele zakona o visokem šolstvu:
Vlada nadalje spreminja tudi 63. člen zakona o visokem šolstvu, v katerem
so natančno določene neposredne pedagoške obveznosti visokošolskih uči-
teljev in sodelavcev. »To je najbrž tisti zloglasni člen, ki ga je imel v mislih
predsednik vlade Janez Janša, ko je očital visokošolskim učiteljem, da prema-
lo delajo,« domneva dr. Marinčič. Ta člen so spremenili tako, da so v pred-
log zakona zapisali, da imajo učitelji na univerzi naštete tedenske obveznosti
le še »praviloma«, kar pomeni, da se lahko neomejeno povečujejo. Neposre-
dna tedenska pedagoška obveznost univerzitetnih profesorjev je doslej zna-
šala od 6 do o 8 ur, neposredna pedagoška obveznost asistentov od 10 do 12
ur itd. A to ni vse delo, ki ga opravijo profesorji, poudarja Marinčič, saj pre-
ostali čas do polnega 40-urnega delovnika učiteljev na univerzi obsega raz-
iskovalno delo in žal vedno več administrativnega dela. »Ali profesorji op-
pa študentje študirajo? Zato, da bodo svoje znanje prodajali. V interesu drža-
ve je, da so ljudje bolj izobraženi. Denar davkoplačevalcev ni za univerze, je za
izobraževanje ljudi. In če nekdo misli, da je to njegov denar, se moti.
Splichal (2008) nakaže svoje videnje liberalizacije visokega šolstva v
Sloveniji:
Sedanja politična »liberalizacija« visokega šolstva postavlja v ospredje eko-
nomsko učinkovitost in odgovornost uporabnikom (če pustimo ob strani
politično »uravnoteževanje«). »Reforma« pomeni manj (zaposlenih) uči-
teljev in drugega osebja, zapiranje »neučinkovitih« programov in oddelkov,
predvsem pa radikalne spremembe v poslanstvu univerze z uveljavljanjem
njene podporne vloge kapitalu, s tem pa se univerza v veliki meri izenaču-
je z gospodarskimi družbami. Za univerzo tako postajata manj pomembni
ustvarjanje znanja in raziskovanje. Vrednost ima le tisto, kar je mogoče pro-
dati, za uresničevanje tega »poslanstva« pa so najprimernejše zasebne vi-
sokošolske institucije. Študijski programi in predmeti postajajo blago. Izo-
brazbeni standardi so kvantificirani s »krediti«, ki jih študent nabira in s tem
izkazuje študijski »napredek«. Temu ustrezno se »sproščajo« odnosi med
učitelji in študenti. Namesto da bi profesor in študent študijsko sodelovala,
postajajo študenti klienti, znanje blago, učitelji pa mezdni delavci.
Videnje, ki je meso postalo, lahko zapišemo ob besedah Splichala iz
predkriznega obdobja. Programi se ukinjajo, učiteljev bo kmalu manj, apli-
kativni študiji z ekonomsko izmerljivo vrednostjo bodo financirani, osta-
li pa le za vzorec. Tudi plače učiteljev se bližajo mezdnim, odnos do njih pa
enak kot v predindustrijski družbi.
Kolumnistka Dnevnika Ivelja (2012d) obravnava načrtovanje vsebine
novele zakona o visokem šolstvu:
Vlada nadalje spreminja tudi 63. člen zakona o visokem šolstvu, v katerem
so natančno določene neposredne pedagoške obveznosti visokošolskih uči-
teljev in sodelavcev. »To je najbrž tisti zloglasni člen, ki ga je imel v mislih
predsednik vlade Janez Janša, ko je očital visokošolskim učiteljem, da prema-
lo delajo,« domneva dr. Marinčič. Ta člen so spremenili tako, da so v pred-
log zakona zapisali, da imajo učitelji na univerzi naštete tedenske obveznosti
le še »praviloma«, kar pomeni, da se lahko neomejeno povečujejo. Neposre-
dna tedenska pedagoška obveznost univerzitetnih profesorjev je doslej zna-
šala od 6 do o 8 ur, neposredna pedagoška obveznost asistentov od 10 do 12
ur itd. A to ni vse delo, ki ga opravijo profesorji, poudarja Marinčič, saj pre-
ostali čas do polnega 40-urnega delovnika učiteljev na univerzi obsega raz-
iskovalno delo in žal vedno več administrativnega dela. »Ali profesorji op-
