Page 129 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 129
Liberalizacija, tržna dejavnost in konkurenčnost 129
Bugarič (2007) meni, da v Sloveniji prevladuje ideja, da pomeni libera-
lizacija visokega šolstva konec ideje o visokem šolstvu kot javni službi, ki
naj bi zagotavljala vsem enak dostop. Po avtorjevem mnenju pomeni libe-
ralizacija javnega šolstva odpravo monopolov in odpiranje konkurenčnega
prostora. »Konkurenca pa je ključni mehanizem, ki lahko največ prispeva
k izboljšavi kvalitete v visokem šolstvu. Liberalizacija pa ne pomeni ne od-
prave koncepta javne službe ne javnih univerz. Pomeni le to, da se prostor
odpira za več univerz, tako javnih kakor zasebnih, ki na takšnem »trgu«
med seboj konkurirajo.« Nato pojasnjuje:
Liberalizacija ne pomeni nujno privatizacije javnih univerz. Na eni strani
imamo javne univerze in sindikate, ki liberalizaciji zelo nasprotujejo, ker jo
enačijo s privatizacijo, na drugi strani pa veliko zagovornikov zasebnih uni-
verz, ki v javnih univerzah vidijo poosebljenje neučinkovitosti, togosti, slabe
kvalitete itd. Dejstva so veliko bolj kompleksna, izkušnje bolj razvitih držav
pa kažejo, da lahko na konkurenčnem trgu delujejo tudi odlične javne uni-
verze, poleg njih seveda tudi zasebne. Institucionalne oblike so zelo različ-
ne, nikakor pa ni mogoče a priori trditi, da so bodisi javne ali zasebne uni-
verze, zgolj zaradi različne lastniške strukture, nujno boljše ali slabše. Ključni
pogoj za uspešno liberalizacijo je kvalitetna regulacija. To je ena od najšib-
kejših točk v javni upravi v Sloveniji nasploh. Srečujemo se s številnimi or-
gani, agencijami, v glavnem »brezzobimi« tigri, ki le od daleč spominjajo na
uveljavljene regulatorje v bolj razvitih državah. Na področju visokega šolstva
je nujno, da regulacijo opravlja strokoven, nepolitičen organ, odmaknjen od
neposrednih vplivov ministra in politike. Vendar je pri prejšnji noveli zako-
na takšnemu organu nasprotoval bil prav minister Zupan. Svet, tako kakor je
sedaj urejen, ni neodvisen regulator. Brez neodvisne in kvalitetne regulacije
tudi ni prave konkurence. V takšnih okoliščinah lahko liberalizacija pelje le v
prerazporejanje monopolov z javnih na druge subjekte in k poslabšanju in ne
izboljšanju kvalitete javne službe.
Potencialna nevarnost premika k tekmovanju in tržnim silam v viso-
kem šolstvu je, razen če tega ne uredimo s specifičnimi politikami, rasto-
ča vrzel med javnim namenom, ki naj bi jim služile visokošolske instituci-
je ter univerze in resničnostjo, kako visoko šolstvo funkcionira. Četudi naj
bi zasebne visokošolske institucije ponujale zasebne koristi, je njihov na-
men tudi služenje pomembnim potrebam družbe. Visoko šolstvo ima na-
mreč v družbi poseben status, ločen od tržnega prerivanja. Danes, ob rasto-
čem vplivu trga na visoko šolstvo, se mora iskanje resnice umikati iskanju
prihodka. Ker se vrzel med visokošolsko retoriko o javnem namenu in re-
alnosti izvajanja povečuje, je v nevarnosti tudi poseben položaj visokošol-
Bugarič (2007) meni, da v Sloveniji prevladuje ideja, da pomeni libera-
lizacija visokega šolstva konec ideje o visokem šolstvu kot javni službi, ki
naj bi zagotavljala vsem enak dostop. Po avtorjevem mnenju pomeni libe-
ralizacija javnega šolstva odpravo monopolov in odpiranje konkurenčnega
prostora. »Konkurenca pa je ključni mehanizem, ki lahko največ prispeva
k izboljšavi kvalitete v visokem šolstvu. Liberalizacija pa ne pomeni ne od-
prave koncepta javne službe ne javnih univerz. Pomeni le to, da se prostor
odpira za več univerz, tako javnih kakor zasebnih, ki na takšnem »trgu«
med seboj konkurirajo.« Nato pojasnjuje:
Liberalizacija ne pomeni nujno privatizacije javnih univerz. Na eni strani
imamo javne univerze in sindikate, ki liberalizaciji zelo nasprotujejo, ker jo
enačijo s privatizacijo, na drugi strani pa veliko zagovornikov zasebnih uni-
verz, ki v javnih univerzah vidijo poosebljenje neučinkovitosti, togosti, slabe
kvalitete itd. Dejstva so veliko bolj kompleksna, izkušnje bolj razvitih držav
pa kažejo, da lahko na konkurenčnem trgu delujejo tudi odlične javne uni-
verze, poleg njih seveda tudi zasebne. Institucionalne oblike so zelo različ-
ne, nikakor pa ni mogoče a priori trditi, da so bodisi javne ali zasebne uni-
verze, zgolj zaradi različne lastniške strukture, nujno boljše ali slabše. Ključni
pogoj za uspešno liberalizacijo je kvalitetna regulacija. To je ena od najšib-
kejših točk v javni upravi v Sloveniji nasploh. Srečujemo se s številnimi or-
gani, agencijami, v glavnem »brezzobimi« tigri, ki le od daleč spominjajo na
uveljavljene regulatorje v bolj razvitih državah. Na področju visokega šolstva
je nujno, da regulacijo opravlja strokoven, nepolitičen organ, odmaknjen od
neposrednih vplivov ministra in politike. Vendar je pri prejšnji noveli zako-
na takšnemu organu nasprotoval bil prav minister Zupan. Svet, tako kakor je
sedaj urejen, ni neodvisen regulator. Brez neodvisne in kvalitetne regulacije
tudi ni prave konkurence. V takšnih okoliščinah lahko liberalizacija pelje le v
prerazporejanje monopolov z javnih na druge subjekte in k poslabšanju in ne
izboljšanju kvalitete javne službe.
Potencialna nevarnost premika k tekmovanju in tržnim silam v viso-
kem šolstvu je, razen če tega ne uredimo s specifičnimi politikami, rasto-
ča vrzel med javnim namenom, ki naj bi jim služile visokošolske instituci-
je ter univerze in resničnostjo, kako visoko šolstvo funkcionira. Četudi naj
bi zasebne visokošolske institucije ponujale zasebne koristi, je njihov na-
men tudi služenje pomembnim potrebam družbe. Visoko šolstvo ima na-
mreč v družbi poseben status, ločen od tržnega prerivanja. Danes, ob rasto-
čem vplivu trga na visoko šolstvo, se mora iskanje resnice umikati iskanju
prihodka. Ker se vrzel med visokošolsko retoriko o javnem namenu in re-
alnosti izvajanja povečuje, je v nevarnosti tudi poseben položaj visokošol-
