Page 150 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 150
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
V visokem šolstvu hkrati potekata dva procesa: drobljenje učnih procesov na
(malone izključno zasebnih) samostojnih visokošolskih zavodih z majhnim
številom študijskih linij in administrativna centralizacija na univerzah. Pro-
cesa si formalno nasprotujeta, a dejansko povzročata enake učinke. Admini-
strativna univerzitetna centralizacija odpravlja možnosti za akademske pro-
cese na članicah, kjer so nekdaj lahko potekali. Drobljenje učnih procesov
z množico zasebnih zavodov pa zagotavlja, da na novih ustanovah ni insti-
tucionalnih možnosti za akademski proces. Državni posegi v visoko šolstvo
se ujemajo s samodejnimi procesi: krepijo administrativno centralizacijo na
zavodih in pospešujejo drobljenje učnih procesov. […] Na drugi strani gos-
postvo univerzitetnih »mandarinov«, neenakosti in izkoriščanje na univer-
zah temeljijo na statusnih hierarhijah. Legitimacijo za hierarhije in izkorišča-
nje si univerza izposoja pri vladajoči ideologiji. Hkrati vladajoča ideologija
150 integrira univerzitetni aparat v splošno konstrukcijo kapitalistične države. S
to splošno ugotovitvijo lahko pojasnimo uničevalske novotarije, ki jih uni-
verzitetni menedžment vsiljuje proti avtonomni logiki znanstvenih praks:
neokolonialna merila za izvolitev v naziv; izganjanje teorije; izganjanje kako-
vostnih lokalnih znanstvenih tradicij, ki so bile nekdaj mednarodnega pome-
na; množično uvajanje prekarnih delovnih razmerij; surovo izkoriščanje asi-
stentk, asistentov, lektoric, lektorjev, zunanjih sodelavk in sodelavcev.
Marinčič (2010a) meni, da je država že »leta 2004 z uredbo o javnem
financiranju visokošolskih zavodov visoko šolstvo sama podvrgla »trž-
nim« zakonom, ne da bi visokošolski prostor v resnici odprla. Poleg tega
je s samoplačniškim izrednim študijem znotraj javnega prostora ves čas do-
puščala tudi posredne oblike privatizacije«:
Ideja o desetih univerzah ni bila politični eksces, temveč je zvesto izražala
duha omenjene uredbe, sprejete pod vlado LDS. Od leta 2005 je financiranje
visokošolskih ustanov urejeno s čudno formulo: ∑ ((Š + D * Ud) * f(s)) * (LPS
∑ OLSZ) /∑ ((Š + D * Ud) * f(s)). Odločilno je število študentov in diploman-
tov, recept za uspeh pa je čim večji vpis, uravnotežen s čim večjim številom di-
plom. To dosežeš s čim večjo prepustnostjo (interni terminus technicus!), če pa
nikakor ne gre, s še večjim vpisom v prvi letnik. Vsebina študija, sposobnos-
ti študentov in možnosti za zaposlitev nimajo velike vloge. V javnem visoko-
šolskem prostoru že več let poteka brezplodna tekma, ki nam spodjeda inte-
lektualne temelje. Predmet te tekme je »glavarina«, torej davkoplačevalski
denar. V njej ne konkurirajo samo tri velika središča, temveč predvsem štu-
dijska področja, velikokrat tudi znotraj iste fakultete. Na nekaterih velikih
fakultetah je ta proces usodno sooblikoval nove študijske programe: ker nam
je država poslala sporočilo, da je preživetje univerz, fakultet, področij in posa-
V visokem šolstvu hkrati potekata dva procesa: drobljenje učnih procesov na
(malone izključno zasebnih) samostojnih visokošolskih zavodih z majhnim
številom študijskih linij in administrativna centralizacija na univerzah. Pro-
cesa si formalno nasprotujeta, a dejansko povzročata enake učinke. Admini-
strativna univerzitetna centralizacija odpravlja možnosti za akademske pro-
cese na članicah, kjer so nekdaj lahko potekali. Drobljenje učnih procesov
z množico zasebnih zavodov pa zagotavlja, da na novih ustanovah ni insti-
tucionalnih možnosti za akademski proces. Državni posegi v visoko šolstvo
se ujemajo s samodejnimi procesi: krepijo administrativno centralizacijo na
zavodih in pospešujejo drobljenje učnih procesov. […] Na drugi strani gos-
postvo univerzitetnih »mandarinov«, neenakosti in izkoriščanje na univer-
zah temeljijo na statusnih hierarhijah. Legitimacijo za hierarhije in izkorišča-
nje si univerza izposoja pri vladajoči ideologiji. Hkrati vladajoča ideologija
150 integrira univerzitetni aparat v splošno konstrukcijo kapitalistične države. S
to splošno ugotovitvijo lahko pojasnimo uničevalske novotarije, ki jih uni-
verzitetni menedžment vsiljuje proti avtonomni logiki znanstvenih praks:
neokolonialna merila za izvolitev v naziv; izganjanje teorije; izganjanje kako-
vostnih lokalnih znanstvenih tradicij, ki so bile nekdaj mednarodnega pome-
na; množično uvajanje prekarnih delovnih razmerij; surovo izkoriščanje asi-
stentk, asistentov, lektoric, lektorjev, zunanjih sodelavk in sodelavcev.
Marinčič (2010a) meni, da je država že »leta 2004 z uredbo o javnem
financiranju visokošolskih zavodov visoko šolstvo sama podvrgla »trž-
nim« zakonom, ne da bi visokošolski prostor v resnici odprla. Poleg tega
je s samoplačniškim izrednim študijem znotraj javnega prostora ves čas do-
puščala tudi posredne oblike privatizacije«:
Ideja o desetih univerzah ni bila politični eksces, temveč je zvesto izražala
duha omenjene uredbe, sprejete pod vlado LDS. Od leta 2005 je financiranje
visokošolskih ustanov urejeno s čudno formulo: ∑ ((Š + D * Ud) * f(s)) * (LPS
∑ OLSZ) /∑ ((Š + D * Ud) * f(s)). Odločilno je število študentov in diploman-
tov, recept za uspeh pa je čim večji vpis, uravnotežen s čim večjim številom di-
plom. To dosežeš s čim večjo prepustnostjo (interni terminus technicus!), če pa
nikakor ne gre, s še večjim vpisom v prvi letnik. Vsebina študija, sposobnos-
ti študentov in možnosti za zaposlitev nimajo velike vloge. V javnem visoko-
šolskem prostoru že več let poteka brezplodna tekma, ki nam spodjeda inte-
lektualne temelje. Predmet te tekme je »glavarina«, torej davkoplačevalski
denar. V njej ne konkurirajo samo tri velika središča, temveč predvsem štu-
dijska področja, velikokrat tudi znotraj iste fakultete. Na nekaterih velikih
fakultetah je ta proces usodno sooblikoval nove študijske programe: ker nam
je država poslala sporočilo, da je preživetje univerz, fakultet, področij in posa-
