Page 73 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 73
Kakovost visokega šolstva
Kakovost visokega šolstva je predstavljala celo vrsto stoletij dogmo, o kateri
se ni veliko pisalo ali govorilo. Posvečeni akademiki in profesorji so samos-
tojno odločali o vsebinah in načinih prenašanja znanja na univerzah, vsi
ostali pa s(m)o morali zaupati v njihovo presojo. Redki centri učenosti so
privabljali uka željne iz oddaljenih krajev, še vedno pa je bilo izobraževanje
namenjeno le elitam in morda prepoznanim posebej nadarjenim posame-
znikom. Z odpiranjem meja, globalizacijo in množičnostjo visokošolskega
izobraževanja se je številčnost visokošolskih zavodov, kakor tudi profesor-
jev in študentov bistveno povečala, kar je posledično povzročilo tudi samo-
spraševanje o kakovosti znanja, ki so ga ti ponujali ali prejemali.
Pri kodiranju smo srečevali pojem kakovosti v številnih neposrednih
povezavah s ceno visokošolskega izobraževanja, omenjane so bile razlike
med kakovostjo javnega in zasebnega visokega šolstva, množičnost izobra-
ževanja in njen vpliv na kakovost in tako se je zelo spontano izoblikovala
tema kakovost visokega šolstva.
Pejovnik diskutira o resničnih namenih uvajanja novele v visokem šol-
stvu in kakovosti (STA 2012b):
»Prve izjave Janeza Janše, s katerimi so se napadi na univerzo začeli, češ da
delamo profesorji zgolj od 4 do 8 ur na teden, pomenijo jasno razvrednote-
nje našega dela in poskus prepričati javnost, da nismo odgovorni državlja-
ni,« poudarja Pejovnik. […] V nadaljevanju se je Pejovnik dotaknil tudi zad-
nje novele zakona o visokem šolstvu, s katerim bo vlada spremenila pravila za
akreditacijo visokošolskih programov. Meni, da je namen vlade želja po us-
tanavljanju nove zasebne fakultete ali celo univerze. »Namen je dvojen in to
Kakovost visokega šolstva je predstavljala celo vrsto stoletij dogmo, o kateri
se ni veliko pisalo ali govorilo. Posvečeni akademiki in profesorji so samos-
tojno odločali o vsebinah in načinih prenašanja znanja na univerzah, vsi
ostali pa s(m)o morali zaupati v njihovo presojo. Redki centri učenosti so
privabljali uka željne iz oddaljenih krajev, še vedno pa je bilo izobraževanje
namenjeno le elitam in morda prepoznanim posebej nadarjenim posame-
znikom. Z odpiranjem meja, globalizacijo in množičnostjo visokošolskega
izobraževanja se je številčnost visokošolskih zavodov, kakor tudi profesor-
jev in študentov bistveno povečala, kar je posledično povzročilo tudi samo-
spraševanje o kakovosti znanja, ki so ga ti ponujali ali prejemali.
Pri kodiranju smo srečevali pojem kakovosti v številnih neposrednih
povezavah s ceno visokošolskega izobraževanja, omenjane so bile razlike
med kakovostjo javnega in zasebnega visokega šolstva, množičnost izobra-
ževanja in njen vpliv na kakovost in tako se je zelo spontano izoblikovala
tema kakovost visokega šolstva.
Pejovnik diskutira o resničnih namenih uvajanja novele v visokem šol-
stvu in kakovosti (STA 2012b):
»Prve izjave Janeza Janše, s katerimi so se napadi na univerzo začeli, češ da
delamo profesorji zgolj od 4 do 8 ur na teden, pomenijo jasno razvrednote-
nje našega dela in poskus prepričati javnost, da nismo odgovorni državlja-
ni,« poudarja Pejovnik. […] V nadaljevanju se je Pejovnik dotaknil tudi zad-
nje novele zakona o visokem šolstvu, s katerim bo vlada spremenila pravila za
akreditacijo visokošolskih programov. Meni, da je namen vlade želja po us-
tanavljanju nove zasebne fakultete ali celo univerze. »Namen je dvojen in to