Page 74 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 74
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
je morda prva plat. Je pa še druga: minilo je namreč obdobje sedmih let, v ka-
terem je potrebna reakreditacija velike večine visokošolskih ustanov,« pravi
Pejovnik. Ljubljanska univerza je po njegovih navedbah 2300 strani gradiva z
vlogo za reakreditacijo že pripravila in ga poslala, zato jih ni strah nobenega
mednarodnega preverjanja. Je pa veliko zasebnih šol, tudi tistih, ki so jih usta-
novili pod prvo Janševo vlado, ki bodo morale pri tej reakreditaciji izpolnje-
vati veliko strožje pogoje kot pri ustanovitvi. Zato je predlog novele zakona,
po katerem lahko te šole namesto reakreditacije ponovno zaprosijo za prvo
akreditacijo, več kot prozoren način podaljševanje delovanja šol, ki ne izpol-
njujejo pogojev za delovanje, je poudaril.
Le ugibamo lahko, kakšni so bili resnični nameni takšne novele, kot
je bila sprva načrtovana, a je bil odziv javnosti preoster, pa tudi koalicija
preveč raznolika. Leban (2004) piše, da kakovost visokošolskega študija z
74 množičnim vpisom pri nas vztrajno pada:
Treba je poudariti, da za kakovostno univerzo potrebuješ: bistre, motivirane
in študirajoče študente, uveljavljene domače in tuje učitelje, delo s študenti v
majhnih skupinah, ustrezno vrhunsko infrastrukturo (knjižnice, učilnice, la-
boratorije, študentske domove ipd.), ne preveč reguliran visokošolski sistem
ter stabilno in dovolj visoko financiranje. Pri naših reformah, in bolonjska re-
forma ni nič drugačna, pa že spet iščemo »notranje rezerve«, vendar teh v na-
šem podfinanciranem visokem šolstvu preprosto ni več.
Ivelja (2012e) je poročala o razpravi v državnem zboru Republike Slo-
venije, ko je nekdanji minister poslance dramatično pozval, naj prepreči-
jo »romunizacijo« visokega šolstva. Poudaril je, da država že ogroža jav-
ne univerze in izvedbo bolonjske reforme. Uničujoče je drobljenje univerz.
Dr. Ivan Svetlik je tudi prepričan, da je ministrstvo zakonsko spremembo,
po kateri bodo zavodi, ki se bodo pozabili ali »pozabili« na novo akredi-
tirati, lahko vnovič zaprosili za tako imenovano prvo akreditacijo, nekomu
napisalo na kožo. V tem primeru namreč Nacionalni agenciji za kakovost
v visokem šolstvu (NAKVIS) ne bo treba ocenjevati, kako je pozabljivi za-
vod delal sedem let… Svetlik je tako kot mnogi drugi dokazoval, da bo tudi
v mednarodni skupnosti negativno odmeval poskus vlade, da si podredi
sestavo sveta NAKVIS. Podobno je menil predsednik Študentske organi-
zacije Slovenije Mitja Urbanc, ki je bil jasen: »Visokošolski zavodi so doslej
imenovali 5 članov od 11, vlada bo zdaj imenovala 8 članov od 11. Nedvom-
no se oddaljujemo od evropskih standardov.«
Ivelja (2012e) povzema tudi odziv ministra Turka na kritike predloga
novele visokošolskega zakona, še posebno načrtovanega imenovanja članov
sveta agencije NAKVIS s strani vlade:
je morda prva plat. Je pa še druga: minilo je namreč obdobje sedmih let, v ka-
terem je potrebna reakreditacija velike večine visokošolskih ustanov,« pravi
Pejovnik. Ljubljanska univerza je po njegovih navedbah 2300 strani gradiva z
vlogo za reakreditacijo že pripravila in ga poslala, zato jih ni strah nobenega
mednarodnega preverjanja. Je pa veliko zasebnih šol, tudi tistih, ki so jih usta-
novili pod prvo Janševo vlado, ki bodo morale pri tej reakreditaciji izpolnje-
vati veliko strožje pogoje kot pri ustanovitvi. Zato je predlog novele zakona,
po katerem lahko te šole namesto reakreditacije ponovno zaprosijo za prvo
akreditacijo, več kot prozoren način podaljševanje delovanja šol, ki ne izpol-
njujejo pogojev za delovanje, je poudaril.
Le ugibamo lahko, kakšni so bili resnični nameni takšne novele, kot
je bila sprva načrtovana, a je bil odziv javnosti preoster, pa tudi koalicija
preveč raznolika. Leban (2004) piše, da kakovost visokošolskega študija z
74 množičnim vpisom pri nas vztrajno pada:
Treba je poudariti, da za kakovostno univerzo potrebuješ: bistre, motivirane
in študirajoče študente, uveljavljene domače in tuje učitelje, delo s študenti v
majhnih skupinah, ustrezno vrhunsko infrastrukturo (knjižnice, učilnice, la-
boratorije, študentske domove ipd.), ne preveč reguliran visokošolski sistem
ter stabilno in dovolj visoko financiranje. Pri naših reformah, in bolonjska re-
forma ni nič drugačna, pa že spet iščemo »notranje rezerve«, vendar teh v na-
šem podfinanciranem visokem šolstvu preprosto ni več.
Ivelja (2012e) je poročala o razpravi v državnem zboru Republike Slo-
venije, ko je nekdanji minister poslance dramatično pozval, naj prepreči-
jo »romunizacijo« visokega šolstva. Poudaril je, da država že ogroža jav-
ne univerze in izvedbo bolonjske reforme. Uničujoče je drobljenje univerz.
Dr. Ivan Svetlik je tudi prepričan, da je ministrstvo zakonsko spremembo,
po kateri bodo zavodi, ki se bodo pozabili ali »pozabili« na novo akredi-
tirati, lahko vnovič zaprosili za tako imenovano prvo akreditacijo, nekomu
napisalo na kožo. V tem primeru namreč Nacionalni agenciji za kakovost
v visokem šolstvu (NAKVIS) ne bo treba ocenjevati, kako je pozabljivi za-
vod delal sedem let… Svetlik je tako kot mnogi drugi dokazoval, da bo tudi
v mednarodni skupnosti negativno odmeval poskus vlade, da si podredi
sestavo sveta NAKVIS. Podobno je menil predsednik Študentske organi-
zacije Slovenije Mitja Urbanc, ki je bil jasen: »Visokošolski zavodi so doslej
imenovali 5 članov od 11, vlada bo zdaj imenovala 8 članov od 11. Nedvom-
no se oddaljujemo od evropskih standardov.«
Ivelja (2012e) povzema tudi odziv ministra Turka na kritike predloga
novele visokošolskega zakona, še posebno načrtovanega imenovanja članov
sveta agencije NAKVIS s strani vlade:
