Page 69 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 69
Pomen in vloga javnega visokega šolstva 69
Markeš (2012) pravi, da je »globalna (in slovenska) kriza strukturna,
kar pomeni, da se mora oblast opredeliti do nje po širših koordinatah, ne le
mehanično in zgolj z alibijem varčevanja«:
Seveda se postavlja vprašanje, ali javno visoko šolstvo razgrajuje nalašč ali za-
radi nekompetentnosti političnih in intelektualnih tehnokratov, ki jih je v
bližini te oblasti v nadpovprečnem številu. Vse se vedno dogaja v imenu iz-
boljševanja kakovosti in boljše konkurenčnosti, končuje pa kakor da se v
amoralnem biznisu na fasadi ideologije. Ko smo se leta zavzemali za denaci-
onalizacijo cerkvenih gozdov, da bi cerkev, kot je zatrjevala, dobila »sredstva
za svojo pastoralo«, nismo mogli vedeti, da bodo gozdove brutalno izseka-
vali in da Slovenija od tega ne bo imela niti omembe vrednih delovnih mest,
saj les pretežno izvažajo v Avstrijo. Finančna sveta polomija je povedala vse
o visokih besedah in zagotovilih. Katoliško šolstvo se kaže kot na javni de-
nar naslonjen ideološki projekt brez večje moralne vrednosti za skupno dob-
ro za pravičnost in humanost sodobne družbe – prej kot vložek v zaostritev
kulturnega boja, v vulgarizacijo javne besede in v vzorce kulturne zaostalosti.
Izredno ostre, brezkompromisne besede g. Markeša glede domnevne
ogroženosti javnega visokega šolstva v Sloveniji. Iz njih odseva stoletna ne-
pomirljiva razcepljenost slovenske družbe na konservatice in liberalce, ki
menda vleče svoje tragične korenine še iz časov Črtomira in Valjhuna. Ven-
dar pa pred našim komentarjem preberimo še naslednji zapis. Dnevnikova
novinarka Ivelja (2012a) prenaša in komentira preroške besede našega mi-
nistra, ki so odmevale celo med vsega hudega vajenimi evropskimi kolegi:
Vloga univerz se bo pri prenosu, ustvarjanju in ohranjanju znanja v prihod-
nje zmanjševala. Tako je na nedavni konferenci OECD v Parizu prisotnim na
eni od okroglih miz oznanil minister Žiga Turk. Kako široko so ob teh na-
povedih odprli oči ministrski kolegi, ki svoje delo razumejo kot prizadevanje
za okrepljeno vlogo univerz, te pa kot vzvode razvoja na vseh področjih, lah-
ko le ugibamo. Povsem jasno pa je, da bo naš minister k uresničitvi svojih pre-
rokb aktivno prispeval. Vsaj kar zadeva vlogo slovenskih univerz, so zadeve
jasne: tudi v časih ideološke represije jim ni nihče tako cinično odrekal njiho-
ve temeljne vloge – ustvarjanja novega znanja. Univerza naj bi namreč v pri-
hodnje po Turkovo le še potrjevala znanje – to se bo rojevalo drugje – socia-
lizirala elite, prispevala k razvoju civilne družbe in bila v oporo nacionalnim
državam. Po novem naj bi bile torej nekakšen ideološki mehanizem ali more-
biti servis za humaniziranje (podivjanih) množic. Za znanstvene in tehnolo-
ške preboje pa naj bi v novem krasnem svetu očitno poskrbel kapital (podje-
tništvo). Zoprno podrobnost, da se ta običajno ne ozira na znanje, ki ni takoj
in neposredno unovčljivo, neoliberalna pamet kajpak zanemari.
Markeš (2012) pravi, da je »globalna (in slovenska) kriza strukturna,
kar pomeni, da se mora oblast opredeliti do nje po širših koordinatah, ne le
mehanično in zgolj z alibijem varčevanja«:
Seveda se postavlja vprašanje, ali javno visoko šolstvo razgrajuje nalašč ali za-
radi nekompetentnosti političnih in intelektualnih tehnokratov, ki jih je v
bližini te oblasti v nadpovprečnem številu. Vse se vedno dogaja v imenu iz-
boljševanja kakovosti in boljše konkurenčnosti, končuje pa kakor da se v
amoralnem biznisu na fasadi ideologije. Ko smo se leta zavzemali za denaci-
onalizacijo cerkvenih gozdov, da bi cerkev, kot je zatrjevala, dobila »sredstva
za svojo pastoralo«, nismo mogli vedeti, da bodo gozdove brutalno izseka-
vali in da Slovenija od tega ne bo imela niti omembe vrednih delovnih mest,
saj les pretežno izvažajo v Avstrijo. Finančna sveta polomija je povedala vse
o visokih besedah in zagotovilih. Katoliško šolstvo se kaže kot na javni de-
nar naslonjen ideološki projekt brez večje moralne vrednosti za skupno dob-
ro za pravičnost in humanost sodobne družbe – prej kot vložek v zaostritev
kulturnega boja, v vulgarizacijo javne besede in v vzorce kulturne zaostalosti.
Izredno ostre, brezkompromisne besede g. Markeša glede domnevne
ogroženosti javnega visokega šolstva v Sloveniji. Iz njih odseva stoletna ne-
pomirljiva razcepljenost slovenske družbe na konservatice in liberalce, ki
menda vleče svoje tragične korenine še iz časov Črtomira in Valjhuna. Ven-
dar pa pred našim komentarjem preberimo še naslednji zapis. Dnevnikova
novinarka Ivelja (2012a) prenaša in komentira preroške besede našega mi-
nistra, ki so odmevale celo med vsega hudega vajenimi evropskimi kolegi:
Vloga univerz se bo pri prenosu, ustvarjanju in ohranjanju znanja v prihod-
nje zmanjševala. Tako je na nedavni konferenci OECD v Parizu prisotnim na
eni od okroglih miz oznanil minister Žiga Turk. Kako široko so ob teh na-
povedih odprli oči ministrski kolegi, ki svoje delo razumejo kot prizadevanje
za okrepljeno vlogo univerz, te pa kot vzvode razvoja na vseh področjih, lah-
ko le ugibamo. Povsem jasno pa je, da bo naš minister k uresničitvi svojih pre-
rokb aktivno prispeval. Vsaj kar zadeva vlogo slovenskih univerz, so zadeve
jasne: tudi v časih ideološke represije jim ni nihče tako cinično odrekal njiho-
ve temeljne vloge – ustvarjanja novega znanja. Univerza naj bi namreč v pri-
hodnje po Turkovo le še potrjevala znanje – to se bo rojevalo drugje – socia-
lizirala elite, prispevala k razvoju civilne družbe in bila v oporo nacionalnim
državam. Po novem naj bi bile torej nekakšen ideološki mehanizem ali more-
biti servis za humaniziranje (podivjanih) množic. Za znanstvene in tehnolo-
ške preboje pa naj bi v novem krasnem svetu očitno poskrbel kapital (podje-
tništvo). Zoprno podrobnost, da se ta običajno ne ozira na znanje, ki ni takoj
in neposredno unovčljivo, neoliberalna pamet kajpak zanemari.
