Page 70 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 70
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Glede na odzive oblasti na val protestov, ki se je začel jeseni 2012 z upo-
rom proti mariborskemu županu, tudi besede ge. Ivelje o ideološkem me-
hanizmu najdejo svoj smisel. Tarman (2013) je izpostavil »da demonstra-
cije niso 'uperjene proti varčevalnim ukrepom in nujnim reformam', kot
jih je skušala prikazati desna neoliberalna avtokratska vlada Janeza Janše.
Slovenski državljani so na ulicah zahtevali ne le boljši ekonomski položaj,
temveč tudi spoštovanje temeljev pravne in demokratične države: vladavi-
no prava, ohranitev socialne države in trajnostno naravnano ekonomsko
politiko, ki ne bo služila le zamejenim interesom določenih izbrancev.«
Leban (2004) predlaga:
Skoraj odveč mi je znova razlagati, da so kakovostno visokošolsko izobra-
ževanje in osnovne raziskave »javno dobro« in »javna odgovornost« ter da
70 spadajo na univerze. Aplikativne in razvojne raziskave, katerih rezultati pa
večinoma niti niso javno dostopni, pa spadajo na ustrezne inštitute. Zato je
smiselno razmišljati o pridruževanju inštitutov, ki opravljajo osnovne raziska-
ve in imajo precej »vnaprej habilitiranih učiteljev«, univerzam. Naj naštejem
samo štiri argumente za te spremembe: nemogoče razmerje med številom
študentov in učiteljev bi se dramatično izboljšalo, prej omenjenim »vnaprej
habilitiranim učiteljem« bi se izpolnila večna želja, da bi lahko poučevali, to
bi bila tudi velika razbremenitev za preobremenjene univerzitetne učitelje,
študenti pa bi imeli olajšan dostop do imenitne raziskovalne opreme, ki se je
v vseh teh letih nakopičila na inštitutih. In ne nazadnje, država bi lahko pri-
varčevala izdatna sredstva, ko ne bi bilo več »inštitutsko-univerzitetnih uči-
teljskih amfibij« z dvojnimi plačami. Vse te spremembe bi verjetno zagotovi-
le višjo kakovost našega visokega šolstva.
V bližnji preteklosti so potekali razgovori s tremi največjimi razisko-
valnimi inštituti, ki imajo dovolj potenciala, da bi se pridružili največji slo-
venski univerzi in vodstva inštitutov so celo izražala dobro voljo po tovr-
stnih razgovorih, vendar pa z rektorjem niso našli dovolj stičnih točk za
premik naprej. Tako so se npr. na Inštitutu Jožef Štefan odločili za ustano-
vitev lastne podiplomske šole.
Miklavič (2012) analizira dogajanje na visokošolskem parketu v Slove-
niji:
V Evropi in svetu je krčenje javnih sredstev za univerze večinoma vodilo v
uvedbo šolnin. Ob aktualnih ukrepih vlade se je težko upreti zaključku, da
smo tudi pri nas priča dobro premišljeni in dolgoročni strategiji uvajanja pla-
čljivega visokega šolstva. Sistem zagotavljanja kakovosti visokega šolstva, ki
ga pooseblja agencija NAKVIS, je v Sloveniji že skoraj desetletje poligon za
uveljavljanje političnih interesov. Podobno kot v nekaterih drugih tranzicij-
Glede na odzive oblasti na val protestov, ki se je začel jeseni 2012 z upo-
rom proti mariborskemu županu, tudi besede ge. Ivelje o ideološkem me-
hanizmu najdejo svoj smisel. Tarman (2013) je izpostavil »da demonstra-
cije niso 'uperjene proti varčevalnim ukrepom in nujnim reformam', kot
jih je skušala prikazati desna neoliberalna avtokratska vlada Janeza Janše.
Slovenski državljani so na ulicah zahtevali ne le boljši ekonomski položaj,
temveč tudi spoštovanje temeljev pravne in demokratične države: vladavi-
no prava, ohranitev socialne države in trajnostno naravnano ekonomsko
politiko, ki ne bo služila le zamejenim interesom določenih izbrancev.«
Leban (2004) predlaga:
Skoraj odveč mi je znova razlagati, da so kakovostno visokošolsko izobra-
ževanje in osnovne raziskave »javno dobro« in »javna odgovornost« ter da
70 spadajo na univerze. Aplikativne in razvojne raziskave, katerih rezultati pa
večinoma niti niso javno dostopni, pa spadajo na ustrezne inštitute. Zato je
smiselno razmišljati o pridruževanju inštitutov, ki opravljajo osnovne raziska-
ve in imajo precej »vnaprej habilitiranih učiteljev«, univerzam. Naj naštejem
samo štiri argumente za te spremembe: nemogoče razmerje med številom
študentov in učiteljev bi se dramatično izboljšalo, prej omenjenim »vnaprej
habilitiranim učiteljem« bi se izpolnila večna želja, da bi lahko poučevali, to
bi bila tudi velika razbremenitev za preobremenjene univerzitetne učitelje,
študenti pa bi imeli olajšan dostop do imenitne raziskovalne opreme, ki se je
v vseh teh letih nakopičila na inštitutih. In ne nazadnje, država bi lahko pri-
varčevala izdatna sredstva, ko ne bi bilo več »inštitutsko-univerzitetnih uči-
teljskih amfibij« z dvojnimi plačami. Vse te spremembe bi verjetno zagotovi-
le višjo kakovost našega visokega šolstva.
V bližnji preteklosti so potekali razgovori s tremi največjimi razisko-
valnimi inštituti, ki imajo dovolj potenciala, da bi se pridružili največji slo-
venski univerzi in vodstva inštitutov so celo izražala dobro voljo po tovr-
stnih razgovorih, vendar pa z rektorjem niso našli dovolj stičnih točk za
premik naprej. Tako so se npr. na Inštitutu Jožef Štefan odločili za ustano-
vitev lastne podiplomske šole.
Miklavič (2012) analizira dogajanje na visokošolskem parketu v Slove-
niji:
V Evropi in svetu je krčenje javnih sredstev za univerze večinoma vodilo v
uvedbo šolnin. Ob aktualnih ukrepih vlade se je težko upreti zaključku, da
smo tudi pri nas priča dobro premišljeni in dolgoročni strategiji uvajanja pla-
čljivega visokega šolstva. Sistem zagotavljanja kakovosti visokega šolstva, ki
ga pooseblja agencija NAKVIS, je v Sloveniji že skoraj desetletje poligon za
uveljavljanje političnih interesov. Podobno kot v nekaterih drugih tranzicij-
