Page 77 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 77
Kakovost visokega šolstva 77
številu študentov UL velika po številu zaposlenih, kar tudi kvarno vpliva na
oceno njene kvalitete. Kvaliteto šole se namreč pogosto meri z razmerjem
med številom profesorjev in številom študentov.
Morda pa imajo prav zagovorniki večjega števila zasebnih univerz v
Sloveniji, ki bodo dovolj majhne in se bodo lahko izkazale s kakovostjo pri-
merljivo s svetovno smetano. Le da bo treba počakati par desetletij, da se bo
to morda zares zgodilo … Ampak nastavki so tu. Pa da ne bomo preveč pik-
ri, novogoriška univerza dosega zares lepe uspehe na določenih področjih.
Mediteranska pa nikakor ne more zaživeti, očitno je bila njena ustanovitev
le privlačen politični eksperiment.
Trunk Širca (2011) govori o razblinjanju velikih pričakovanj ob preo-
bratu pri ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti po ustanovitvi NAKVIS-
-a:
Vendar se žal že nekaj časa govori, da je NAKVIS prekršil temeljno pravilo
ESG1, to je da morajo biti akreditacijski in evalvacijski postopki vnaprej zna-
ni in pregledni, da jih mora agencija določiti sporazumno z vsemi deležniki
v visokem šolstvu, torej visokošolskimi zavodi, višjimi šolami, študenti (in ne
le s Študentsko organizacijo Slovenije, ki je oddaljena od študentske popula-
cije in bližja političnim elitam) ter drugimi. Visokošolski zavodi imajo (ima-
mo) zdaj z agencijo oziroma z njenim vodstvom slabe izkušnje, govori se o
arongantnem in samozadostnem vedenju vodstva agencije, ki ne prisluhne
argumentiranim dopisom vodstev univerz po drugačnem delovanju. Slišati
je tudi, da je vodstvo agencije samozadostno ne samo pri delovanju navzven,
tudi v agenciji so strokovno argumentirana mnenja strokovnih delavcev ne-
zaželena, kar občutijo tudi strokovne službe v visokošolskih zavodih. […] Kot
je bilo že zapisano, niso nastala (merila za akreditacijo, op. a.) ob sodelovanju
vseh deležnikov, določbe so nejasne, zato imajo visokošolski zavodi veliko te-
žav pri izpolnjevanju vloge. Pričakovali smo sistemska merila, dobili pa neiz-
delan predpis, ki se ne sklada z obrazcem za oddajo vloge za akreditacijo, ki
je sestavni del meril. Zadrege pri izpolnjevanju vloge so velike, tudi agencija
nima jasnih predstav o tem, kaj naj zahteva od vlagateljev. Na visokošolskih
zavodih se pritožujejo, da ne vedo, čemu je namenjen elektronski obrazec, da
se od njih zahtevajo najrazličnejši podatki, in sicer brez kakršnekoli metodo-
logije za izračun posameznih kazalnikov … Poleg tega agencija nenehno po-
jasnjuje, kako naj posamezno merilo oziroma vprašanja iz obrazca razumejo,
oziroma spreminja navodila, kako naj obrazec izpolnijo.
Resda pravijo, da je najboljša situacija tista, ko nihče izmed vpletenih
ni povsem zadovoljen, a vseeno so se pri delovanju NAKVIS-a dogajale ne-
1 European Standards Guidelines.
številu študentov UL velika po številu zaposlenih, kar tudi kvarno vpliva na
oceno njene kvalitete. Kvaliteto šole se namreč pogosto meri z razmerjem
med številom profesorjev in številom študentov.
Morda pa imajo prav zagovorniki večjega števila zasebnih univerz v
Sloveniji, ki bodo dovolj majhne in se bodo lahko izkazale s kakovostjo pri-
merljivo s svetovno smetano. Le da bo treba počakati par desetletij, da se bo
to morda zares zgodilo … Ampak nastavki so tu. Pa da ne bomo preveč pik-
ri, novogoriška univerza dosega zares lepe uspehe na določenih področjih.
Mediteranska pa nikakor ne more zaživeti, očitno je bila njena ustanovitev
le privlačen politični eksperiment.
Trunk Širca (2011) govori o razblinjanju velikih pričakovanj ob preo-
bratu pri ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti po ustanovitvi NAKVIS-
-a:
Vendar se žal že nekaj časa govori, da je NAKVIS prekršil temeljno pravilo
ESG1, to je da morajo biti akreditacijski in evalvacijski postopki vnaprej zna-
ni in pregledni, da jih mora agencija določiti sporazumno z vsemi deležniki
v visokem šolstvu, torej visokošolskimi zavodi, višjimi šolami, študenti (in ne
le s Študentsko organizacijo Slovenije, ki je oddaljena od študentske popula-
cije in bližja političnim elitam) ter drugimi. Visokošolski zavodi imajo (ima-
mo) zdaj z agencijo oziroma z njenim vodstvom slabe izkušnje, govori se o
arongantnem in samozadostnem vedenju vodstva agencije, ki ne prisluhne
argumentiranim dopisom vodstev univerz po drugačnem delovanju. Slišati
je tudi, da je vodstvo agencije samozadostno ne samo pri delovanju navzven,
tudi v agenciji so strokovno argumentirana mnenja strokovnih delavcev ne-
zaželena, kar občutijo tudi strokovne službe v visokošolskih zavodih. […] Kot
je bilo že zapisano, niso nastala (merila za akreditacijo, op. a.) ob sodelovanju
vseh deležnikov, določbe so nejasne, zato imajo visokošolski zavodi veliko te-
žav pri izpolnjevanju vloge. Pričakovali smo sistemska merila, dobili pa neiz-
delan predpis, ki se ne sklada z obrazcem za oddajo vloge za akreditacijo, ki
je sestavni del meril. Zadrege pri izpolnjevanju vloge so velike, tudi agencija
nima jasnih predstav o tem, kaj naj zahteva od vlagateljev. Na visokošolskih
zavodih se pritožujejo, da ne vedo, čemu je namenjen elektronski obrazec, da
se od njih zahtevajo najrazličnejši podatki, in sicer brez kakršnekoli metodo-
logije za izračun posameznih kazalnikov … Poleg tega agencija nenehno po-
jasnjuje, kako naj posamezno merilo oziroma vprašanja iz obrazca razumejo,
oziroma spreminja navodila, kako naj obrazec izpolnijo.
Resda pravijo, da je najboljša situacija tista, ko nihče izmed vpletenih
ni povsem zadovoljen, a vseeno so se pri delovanju NAKVIS-a dogajale ne-
1 European Standards Guidelines.
