Page 75 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 75
Kakovost visokega šolstva 75
Minister Žiga Turk se s kritikami novele seveda ni strinjal. To, da bi vlada
imenovala večino članov sveta, pomeni le to, da se je odločila za strokovne
kriterije, doslej pa so prevladovali predstavniški. Zavodi so namreč v svet de-
legirali svoje predstavnike, ti so ocenjevali svoje ustanove. Seveda pa se vlada
ne bo vmešavala v ocenjevanje programov, je zagotovil minister in ponovno
poudaril, da predlagane spremembe povečujejo avtonomijo univerz.
Pod drugo Janševo vlado je ugasnila tudi AUKN – Agencija za
upravljanje kapitalskih naložb RS, kjer je delovala strokovna akreditacij-
ska komisija za imenovanja članov v nadzorne svete podjetij v državni lasti.
Kristanova (2012c) nakazuje simptomatično iskanje krivcev, tudi če jih
ni, si jih je pač potrebno izmisliti:
Ker je »nekdo zamudil roke, ker nekdo ni prebral zakona mora priskočiti na
pomoč država. Odgovornost za to ne nosi ministrstvo, ne nosite tudi vi tukaj
v parlamentu, odgovornost nosi nacionalna agencija za kakovost v visokem
šolstvu (NAKVIS)« – tako je pristojni minister Žiga Turk «našel« krivca za
nujnost sprememb, ki jih uvaja novela zakona o visokem šolstvu, ki ne posega
le v sistem podaljševanja akreditacij zavodov.
Zver (2012) odgovarja na vprašanje o rezih financiranja v visokem šol-
stvu in strahu pred privatizacijo javne sfere:
Nevarnost ni v privatizaciji, ampak če bi padla kakovost univerze. Tudi eta-
bliran visokošolski zavod je lahko slabe kakovosti, kakor seveda ni nujno, da
je zasebni zavod dober. Če bo agencija za kakovost opravljala svoje delo, po-
tem ne bo težav. Nekakšen nadzor nad kakovostjo pač mora biti. Pri nas se
ustvarja vtis, da je javna šola nujno boljša od zasebne, pa ni tako. Slovenija ima
najmanjši del zasebnega šolstva v okviru OECD, kar pomeni, da naša lastni-
ška struktura ni normalna.
Čokova (2007), bivša ministrica in prva rektorica Univerze na Primor-
skem se je odzvala na debate o avtonimiji univerz:
Nismo vsi za to, da se avtonomija univerz razparcelira, razdeli in dezintegri-
ra s tem univerzitetno mrežo, ki bo pomenila šibke univerze za šibko državo
in slabo znanje. Kvaliteta univerze se ne meri s konkurenčnostjo produkta,
ki nastane tisti trenutek, ampak so to vrednote skozi desetletja, ki se kažejo v
rasti generacij, ki gredo na trg.
Tudi z velikostjo univerze se kakovost ne meri, to najbolj kažejo kako-
vostne svetovne univerze, ki so pravi palčki proti ljubljanski univerzi. Ma-
rušič in Žaucer (2011) razmišljata o povezavah med velikostjo univerze in
njeno kakovostjo:
Minister Žiga Turk se s kritikami novele seveda ni strinjal. To, da bi vlada
imenovala večino članov sveta, pomeni le to, da se je odločila za strokovne
kriterije, doslej pa so prevladovali predstavniški. Zavodi so namreč v svet de-
legirali svoje predstavnike, ti so ocenjevali svoje ustanove. Seveda pa se vlada
ne bo vmešavala v ocenjevanje programov, je zagotovil minister in ponovno
poudaril, da predlagane spremembe povečujejo avtonomijo univerz.
Pod drugo Janševo vlado je ugasnila tudi AUKN – Agencija za
upravljanje kapitalskih naložb RS, kjer je delovala strokovna akreditacij-
ska komisija za imenovanja članov v nadzorne svete podjetij v državni lasti.
Kristanova (2012c) nakazuje simptomatično iskanje krivcev, tudi če jih
ni, si jih je pač potrebno izmisliti:
Ker je »nekdo zamudil roke, ker nekdo ni prebral zakona mora priskočiti na
pomoč država. Odgovornost za to ne nosi ministrstvo, ne nosite tudi vi tukaj
v parlamentu, odgovornost nosi nacionalna agencija za kakovost v visokem
šolstvu (NAKVIS)« – tako je pristojni minister Žiga Turk «našel« krivca za
nujnost sprememb, ki jih uvaja novela zakona o visokem šolstvu, ki ne posega
le v sistem podaljševanja akreditacij zavodov.
Zver (2012) odgovarja na vprašanje o rezih financiranja v visokem šol-
stvu in strahu pred privatizacijo javne sfere:
Nevarnost ni v privatizaciji, ampak če bi padla kakovost univerze. Tudi eta-
bliran visokošolski zavod je lahko slabe kakovosti, kakor seveda ni nujno, da
je zasebni zavod dober. Če bo agencija za kakovost opravljala svoje delo, po-
tem ne bo težav. Nekakšen nadzor nad kakovostjo pač mora biti. Pri nas se
ustvarja vtis, da je javna šola nujno boljša od zasebne, pa ni tako. Slovenija ima
najmanjši del zasebnega šolstva v okviru OECD, kar pomeni, da naša lastni-
ška struktura ni normalna.
Čokova (2007), bivša ministrica in prva rektorica Univerze na Primor-
skem se je odzvala na debate o avtonimiji univerz:
Nismo vsi za to, da se avtonomija univerz razparcelira, razdeli in dezintegri-
ra s tem univerzitetno mrežo, ki bo pomenila šibke univerze za šibko državo
in slabo znanje. Kvaliteta univerze se ne meri s konkurenčnostjo produkta,
ki nastane tisti trenutek, ampak so to vrednote skozi desetletja, ki se kažejo v
rasti generacij, ki gredo na trg.
Tudi z velikostjo univerze se kakovost ne meri, to najbolj kažejo kako-
vostne svetovne univerze, ki so pravi palčki proti ljubljanski univerzi. Ma-
rušič in Žaucer (2011) razmišljata o povezavah med velikostjo univerze in
njeno kakovostjo:
