Page 80 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 80
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Zagotovo bi prosil rektorje, da poiščejo notranje rezerve. Ne morejo samo
čakati na državo – ona je samo eden od petih financerjev visokošolskih pro-
gramov. Morda smo preveč podržavili univerzitetno življenje, imamo me-
gakombinate, kot sta ljubljanska in mariborska univerza, ki so premalo ela-
stični, premalo iščejo svoje mesto in dialog z gospodarstvom. To je v svetu
pomemben vir financiranja, poleg šolnin, donacij lokalnih skupnosti in usta-
noviteljev.
Vodstva univerz in drugih visokošolskih institucij že desetletja izkori-
ščajo notranje rezerve, ob sedanji krizi pa nimajo več denarja niti za teko-
če vzdrževanje in normalno poslovanje, dobavitelji ne želijo več sodelovati,
ker poplačila računov redno zamujajo, notranjih rezerv ni več nikakršnih,
gre le za govorjenje na pamet, ki pa je hkrati zelo všečno in populistično.
80 Hreščakova (2012) zapiše:
Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov je v
neskladju z ustavo. Tako je 14. aprila lani na pobudo Univerze v Ljubljani pre-
sodilo ustavno sodišče in vladi naložilo, da neustavnost odpravi do februar-
ja letos. Toda vlada, tokrat druga, odločbe ustavnega sodišča tudi letos, ko je
pred dnevi po izrednem postopku vnovič sprejela uredbo o spremembah in
dopolnitvah uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih
zavodov, ni upoštevala.
Že kar nekaj časa se pričakuje, da bo sprejet nov zakon o visokem šol-
stvu (obljubljan za leto 2013). Z novelo za ureditev ponovne akreditacije in
transnacionalnega visokošolskega izobraževanja se je zelo mudilo že jeseni
2012, brez prave razprave ob sprejemanju, spoštovanje ustavne odločbe pa
očitno ni tako zelo nujno. Poleg zahtev OECD, da uredimo in omogočimo
transnacionalno vstopanje tujih ponudnikov na slovenski visokošolski trg,
so bile pod pretvezo nujnosti dodane ali vsaj izveden poskus dodajanja še
nekaterih potencialno spornih vsebin.
Že leta 2006 so na MVZT razmišljali o načinu uvedbe sofinanciranja
študija, s katerim naj bi obremenjeni študenti. Možina (2006) je odgovar-
jal na vprašanja o podpori ustanavljanju novih univerz ter napovedih no-
vih možnih finančnih virov za pokrivanje naraščajočih stroškov visokega
šolstva, ker naj bi bili ob tem kaznovani predvsem najboljši študentje, ki po
diplomi pridejo do dobrih služb:
Za zdaj so odložene šolnine samo predlog, poleg predloga študentskih kre-
ditov in kombinacije šolnin in kreditov – to je treba najprej doreči in šele nato
uveljaviti. To je tudi povezano z vavčerji, kar naj bi vsak študent ob vpisu dobil
od države in s seboj prinesel na šolo, kamor bi se vpisal – to bi pokrilo stroške
Zagotovo bi prosil rektorje, da poiščejo notranje rezerve. Ne morejo samo
čakati na državo – ona je samo eden od petih financerjev visokošolskih pro-
gramov. Morda smo preveč podržavili univerzitetno življenje, imamo me-
gakombinate, kot sta ljubljanska in mariborska univerza, ki so premalo ela-
stični, premalo iščejo svoje mesto in dialog z gospodarstvom. To je v svetu
pomemben vir financiranja, poleg šolnin, donacij lokalnih skupnosti in usta-
noviteljev.
Vodstva univerz in drugih visokošolskih institucij že desetletja izkori-
ščajo notranje rezerve, ob sedanji krizi pa nimajo več denarja niti za teko-
če vzdrževanje in normalno poslovanje, dobavitelji ne želijo več sodelovati,
ker poplačila računov redno zamujajo, notranjih rezerv ni več nikakršnih,
gre le za govorjenje na pamet, ki pa je hkrati zelo všečno in populistično.
80 Hreščakova (2012) zapiše:
Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov je v
neskladju z ustavo. Tako je 14. aprila lani na pobudo Univerze v Ljubljani pre-
sodilo ustavno sodišče in vladi naložilo, da neustavnost odpravi do februar-
ja letos. Toda vlada, tokrat druga, odločbe ustavnega sodišča tudi letos, ko je
pred dnevi po izrednem postopku vnovič sprejela uredbo o spremembah in
dopolnitvah uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih
zavodov, ni upoštevala.
Že kar nekaj časa se pričakuje, da bo sprejet nov zakon o visokem šol-
stvu (obljubljan za leto 2013). Z novelo za ureditev ponovne akreditacije in
transnacionalnega visokošolskega izobraževanja se je zelo mudilo že jeseni
2012, brez prave razprave ob sprejemanju, spoštovanje ustavne odločbe pa
očitno ni tako zelo nujno. Poleg zahtev OECD, da uredimo in omogočimo
transnacionalno vstopanje tujih ponudnikov na slovenski visokošolski trg,
so bile pod pretvezo nujnosti dodane ali vsaj izveden poskus dodajanja še
nekaterih potencialno spornih vsebin.
Že leta 2006 so na MVZT razmišljali o načinu uvedbe sofinanciranja
študija, s katerim naj bi obremenjeni študenti. Možina (2006) je odgovar-
jal na vprašanja o podpori ustanavljanju novih univerz ter napovedih no-
vih možnih finančnih virov za pokrivanje naraščajočih stroškov visokega
šolstva, ker naj bi bili ob tem kaznovani predvsem najboljši študentje, ki po
diplomi pridejo do dobrih služb:
Za zdaj so odložene šolnine samo predlog, poleg predloga študentskih kre-
ditov in kombinacije šolnin in kreditov – to je treba najprej doreči in šele nato
uveljaviti. To je tudi povezano z vavčerji, kar naj bi vsak študent ob vpisu dobil
od države in s seboj prinesel na šolo, kamor bi se vpisal – to bi pokrilo stroške
