Page 81 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 81
Financiranje visokega šolstva 81
njegovega študija in mu tudi zagotovilo nekatere ugodnosti, denimo bivanje
v študentskem domu in podobno. Seveda država ob vpisu ne more vedeti, ka-
teri študent namerava resno študirati in kdo je tudi sposoben študirati. Vav-
čerje bi zato dobili vsi, odloženo šolnino pa naj bi kasneje plačali le tisti, ki bi
to zmogli. Morda to ni idealno pravičen sistem, a tudi klasična šolnina, ki jo
sedaj plačujejo tudi vsi naši izredni študentje, se ne zdi nikomur pravična, še
najmanj pa študentom.
Že od osamosvojitve Slovenije se občasno a vztrajno pojavljajo pobude,
da bi študenti vsaj delno ali v celoti prispevali k financiranju svojega študi-
ja. Med argumenti najdemo pravičnost, koristi, učinkovitost, odgovornost,
enakost in druge. Seveda se da določene rezultate doseči tudi brez zasebne-
ga financiranja študija. Tako Hočevar (2012) piše: »Z omejitvijo fiktivnega
vpisa bi prihranki nastali predvsem pri pobiranju davkov in pri socialnih
transferjih, ker bi fiktivno vpisani v manjši meri bremenili različne social-
ne pravice, je na današnji seji DZ dejal minister, pristojen za izobraževanje,
Žiga Turk. Fiktivni študenti državo po njegovi oceni stanejo med 50 in 100
milijoni evrov letno.«
Več piscev zagovarja vavčerski sistem, z različnimi modifikacijami in
spremljajočimi ukrepi, ki bi naj blažili socialne in siceršnje razlike. Šušter-
šič (2005) je predstavil idejo o uvedbi vavčerskega sistema financiranja in
sistema odloženih šolnin, s čemer bi stimulirali »racionalno obnašanje
uporabnikov izobraževalnih storitev«. Deficitarne poklice pa bi spodbu-
dili »z diferenciranimi štipendijami in javnimi informacijami o možno-
stih diplomantov na trgu dela«. »Ni nujno, da vavčerji in šolnine v celo-
ti pokrijejo stroške študija,« meni Šušteršič. Tako bi npr. šolnine vračali le
tisti, ki bi si po študiju pridobili nadpovprečen dohodek. Nevarnost, da bi
bili uspešni študenti nepravično obravnavani, naj ne bi bilo, saj bi bil »zne-
sek vračila sorazmeren dohodku in bi dosegal le nekaj odstotkov – tako
kot v Veliki Britaniji, kjer imajo tak sistem in kjer je doba vračanja približ-
no 20 let«. Dodal je še, »da študenti sami pogosto poudarjajo, da je študij
naložba, in ne strošek, zato bi si mislil, da so v svojo izobrazbo pripravlje-
ni tudi sami nekaj vložiti, in da ne pričakujejo, da jim bo vse stroške pok-
rila država«.
Štrukelj (2006) diskutira o primernosti uvedbe vavčerskega sistema za
financiranje izobraževanja pri nas:
Vavčerji so bili, denimo, v Čilu vpeljani leta 1981, na podlagi koncepta, ki ga
je pripravila neoliberalna ekonomska šola iz Chicaga. Takrat je v Čilu ob-
last prevzel Augusto Pinochet, z jasnim ciljem, da se zmanjša obseg javnih
stroškov za izobraževanje. To je bil razlog, da so se vpeljali vavčerji. To, da jih
njegovega študija in mu tudi zagotovilo nekatere ugodnosti, denimo bivanje
v študentskem domu in podobno. Seveda država ob vpisu ne more vedeti, ka-
teri študent namerava resno študirati in kdo je tudi sposoben študirati. Vav-
čerje bi zato dobili vsi, odloženo šolnino pa naj bi kasneje plačali le tisti, ki bi
to zmogli. Morda to ni idealno pravičen sistem, a tudi klasična šolnina, ki jo
sedaj plačujejo tudi vsi naši izredni študentje, se ne zdi nikomur pravična, še
najmanj pa študentom.
Že od osamosvojitve Slovenije se občasno a vztrajno pojavljajo pobude,
da bi študenti vsaj delno ali v celoti prispevali k financiranju svojega študi-
ja. Med argumenti najdemo pravičnost, koristi, učinkovitost, odgovornost,
enakost in druge. Seveda se da določene rezultate doseči tudi brez zasebne-
ga financiranja študija. Tako Hočevar (2012) piše: »Z omejitvijo fiktivnega
vpisa bi prihranki nastali predvsem pri pobiranju davkov in pri socialnih
transferjih, ker bi fiktivno vpisani v manjši meri bremenili različne social-
ne pravice, je na današnji seji DZ dejal minister, pristojen za izobraževanje,
Žiga Turk. Fiktivni študenti državo po njegovi oceni stanejo med 50 in 100
milijoni evrov letno.«
Več piscev zagovarja vavčerski sistem, z različnimi modifikacijami in
spremljajočimi ukrepi, ki bi naj blažili socialne in siceršnje razlike. Šušter-
šič (2005) je predstavil idejo o uvedbi vavčerskega sistema financiranja in
sistema odloženih šolnin, s čemer bi stimulirali »racionalno obnašanje
uporabnikov izobraževalnih storitev«. Deficitarne poklice pa bi spodbu-
dili »z diferenciranimi štipendijami in javnimi informacijami o možno-
stih diplomantov na trgu dela«. »Ni nujno, da vavčerji in šolnine v celo-
ti pokrijejo stroške študija,« meni Šušteršič. Tako bi npr. šolnine vračali le
tisti, ki bi si po študiju pridobili nadpovprečen dohodek. Nevarnost, da bi
bili uspešni študenti nepravično obravnavani, naj ne bi bilo, saj bi bil »zne-
sek vračila sorazmeren dohodku in bi dosegal le nekaj odstotkov – tako
kot v Veliki Britaniji, kjer imajo tak sistem in kjer je doba vračanja približ-
no 20 let«. Dodal je še, »da študenti sami pogosto poudarjajo, da je študij
naložba, in ne strošek, zato bi si mislil, da so v svojo izobrazbo pripravlje-
ni tudi sami nekaj vložiti, in da ne pričakujejo, da jim bo vse stroške pok-
rila država«.
Štrukelj (2006) diskutira o primernosti uvedbe vavčerskega sistema za
financiranje izobraževanja pri nas:
Vavčerji so bili, denimo, v Čilu vpeljani leta 1981, na podlagi koncepta, ki ga
je pripravila neoliberalna ekonomska šola iz Chicaga. Takrat je v Čilu ob-
last prevzel Augusto Pinochet, z jasnim ciljem, da se zmanjša obseg javnih
stroškov za izobraževanje. To je bil razlog, da so se vpeljali vavčerji. To, da jih
