Page 40 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
3 Izobraževanje in nevladne organizacije
Lettieri, Borga in Savoldelli (2004, 17) ugotavljajo, da so nevladne
organizacije tiste, ki temeljijo na znanju. Njihov kapital znanja je he-
terogen, razširjen, redko formaliziran in nestabilen (tudi zaradi pre-
cejšnjih fluktuacij med prostovoljci). Oblikovanje zbirke znanja, ki
je edinstvena, formalizirana in uporabna za vse člane, je izziv, s ka-
terim se nevladne organizacije srečujejo ta trenutek. Uspešno raz-
vite dobre prakse nekaterih lokalnih podružnic nevladnih organiza-
cij, vtisi, ki jih pridobivajo prostovoljci, zakoni, ki jih morajo organi-
zacije sprejeti, sredstva sponzorjev, ki so odvisna od uspešnosti ne-
vladne organizacije, so le del zbirke znanja, ki bi jo morale nevladne
organizacije znati upravljati. Trenutno so take zbirke redko forma-
lizirane in uporabne, saj so razdeljene med različne ljudi. Razdro-
bljenost znanja (predvsem med več podružnicami iste nevladne or-
ganizacije) zmanjšuje učinkovitost ukrepov, omejuje obvladovanje
stroškov in otežuje medsebojno sodelovanje med posamezniki.
Če želimo v splošnem razumeti izobraževanje, potem moramo
prej spregovoriti o treh terminih, ki so med seboj povezani in po-
membni za izobraževanje, to so učenje, znanje in kompetence.
Učenje je proces, v katerem posameznik postopno usvaja podatke,
ideje in vrednote in s tem pridobiva znanje, veščine, spretnosti in/ali
kompetence (Andragoški center Slovenije 2014, 58).
Pugelj (2010b, 33) o učenju pravita, da gre za stalen proces, in ker
znanje zastara, danes govorimo o paradigmi vseživljenjskega učenja.
V nevladnih organizacijah je prevladujoči stil učenja izkustven, saj se
večina učenja začne z izkušnjami, ki jih pridobivajo skozi dejavnosti.
Temu (praviloma) sledi refleksija, povezava s predhodnim znanjem
(teorijo) in ustvarjanje novega znanja ter uporaba novega znanja v
naslednjem izkustvu.
Znanje je rezultat učenja. Govorimo lahko o naslednjih vrstah
znanja (Gagne v Pugelj 2010b, 34):
• psihomotorične spretnosti (plavanje, ples, vodenje žoge, igra-
nje instrumenta),
• besedne informacije (branje, datumi, imena, naslovi, dejstva),
• intelektualne spretnosti (abstraktni pojmi, pravila, principi, re-
ševanje problemov),
38
Lettieri, Borga in Savoldelli (2004, 17) ugotavljajo, da so nevladne
organizacije tiste, ki temeljijo na znanju. Njihov kapital znanja je he-
terogen, razširjen, redko formaliziran in nestabilen (tudi zaradi pre-
cejšnjih fluktuacij med prostovoljci). Oblikovanje zbirke znanja, ki
je edinstvena, formalizirana in uporabna za vse člane, je izziv, s ka-
terim se nevladne organizacije srečujejo ta trenutek. Uspešno raz-
vite dobre prakse nekaterih lokalnih podružnic nevladnih organiza-
cij, vtisi, ki jih pridobivajo prostovoljci, zakoni, ki jih morajo organi-
zacije sprejeti, sredstva sponzorjev, ki so odvisna od uspešnosti ne-
vladne organizacije, so le del zbirke znanja, ki bi jo morale nevladne
organizacije znati upravljati. Trenutno so take zbirke redko forma-
lizirane in uporabne, saj so razdeljene med različne ljudi. Razdro-
bljenost znanja (predvsem med več podružnicami iste nevladne or-
ganizacije) zmanjšuje učinkovitost ukrepov, omejuje obvladovanje
stroškov in otežuje medsebojno sodelovanje med posamezniki.
Če želimo v splošnem razumeti izobraževanje, potem moramo
prej spregovoriti o treh terminih, ki so med seboj povezani in po-
membni za izobraževanje, to so učenje, znanje in kompetence.
Učenje je proces, v katerem posameznik postopno usvaja podatke,
ideje in vrednote in s tem pridobiva znanje, veščine, spretnosti in/ali
kompetence (Andragoški center Slovenije 2014, 58).
Pugelj (2010b, 33) o učenju pravita, da gre za stalen proces, in ker
znanje zastara, danes govorimo o paradigmi vseživljenjskega učenja.
V nevladnih organizacijah je prevladujoči stil učenja izkustven, saj se
večina učenja začne z izkušnjami, ki jih pridobivajo skozi dejavnosti.
Temu (praviloma) sledi refleksija, povezava s predhodnim znanjem
(teorijo) in ustvarjanje novega znanja ter uporaba novega znanja v
naslednjem izkustvu.
Znanje je rezultat učenja. Govorimo lahko o naslednjih vrstah
znanja (Gagne v Pugelj 2010b, 34):
• psihomotorične spretnosti (plavanje, ples, vodenje žoge, igra-
nje instrumenta),
• besedne informacije (branje, datumi, imena, naslovi, dejstva),
• intelektualne spretnosti (abstraktni pojmi, pravila, principi, re-
ševanje problemov),
38
