Page 41 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 41
Izobraževanje in nevladne organizacije 3
• kognitivne strategije (uravnavanje in nadzorovanje lastnega
učenja ter mišljenja, refleksija),
• stališča in vrednote (sooblikovanje vrednostne naravnanosti in
moralnega ravnanja).
Quagli (2001, v Lettieri, Borga in Savoldelli 2004, 18) meni, da
v neprofitni skupnosti pridobljeno znanje teče skozi štiri različne
cikle. Prvi cikel se ukvarja s posamezno stopnjo, kjer se znanje
ustvarja in se izkorišča za eno osebo. Drugostopenjski cikel uvaja
aktivnosti prenosa in izmenjave ter pojasnjuje, kako se preusmeriti
od posameznika na raven skupine. Z nadaljnjim prizadevanjem za
formalizacijo in razpršenost (tretji cikel) je znanje na voljo celotni
organizaciji, medtem ko četrti cikel presega meje nevladne orga-
nizacije in poskuša zaobjeti celotno skupnost (po prizadevanju za
združevanje).
O kompetencah Różewski in Małachowski (2009, 359) pravita, da
niso le znanje, kako nekaj narediti, ampak so sposobnost, da se zna-
nje učinkovito in uspešno uporabi v različnih situacijah. Evropski
svet je predlagal, naj se kompetence opredelijo kot splošne sposob-
nosti, ki temeljijo na znanju, izkušnjah, vrednotah, ki jih je mogoče
pridobiti v učnih dejavnostih.
Pugelj (2010b, 35) ugotavljata, da če povežemo znanje (kaj vemo,
razumevanje), spretnosti (kaj lahko naredimo in kako) ter odnos
(zakaj to počnemo, ali v to verjamemo, to podpiramo), lahko govo-
rimo o kompetenci oz. kompetentnosti. Primer je vožnja avtomo-
bila: povezati moramo znanje prometnih predpisov, spretnost vo-
žnje avtomobila in veselje do vožnje (odnos). Pri tem se nam raz-
kriva še ena značilnost kompetenc – da so mutifunkcijske: znanje
prometnih predpisov nam pride prav tudi kot pešcu, spretnost vo-
žnje avtomobila pa lahko izkoristimo tudi za vožnjo čolna.
Bheda (2013, 1) pravi, da v vse bolj globaliziranem svetu, kjer pre-
vladujejo večje razlike med bogatimi in revnimi, obstajajo javne izo-
braževalne ustanove in nevladne organizacije, ki poskušajo ustvar-
jati enake pogoje za vse. Oboji delajo za skupno dobro ljudi, ki jim
služijo, tako da ponujajo ukrepe za reševanje lokalnih socialnih pro-
blemov. To pomeni, da ponujajo storitve in podporo za zadovoljeva-
39
• kognitivne strategije (uravnavanje in nadzorovanje lastnega
učenja ter mišljenja, refleksija),
• stališča in vrednote (sooblikovanje vrednostne naravnanosti in
moralnega ravnanja).
Quagli (2001, v Lettieri, Borga in Savoldelli 2004, 18) meni, da
v neprofitni skupnosti pridobljeno znanje teče skozi štiri različne
cikle. Prvi cikel se ukvarja s posamezno stopnjo, kjer se znanje
ustvarja in se izkorišča za eno osebo. Drugostopenjski cikel uvaja
aktivnosti prenosa in izmenjave ter pojasnjuje, kako se preusmeriti
od posameznika na raven skupine. Z nadaljnjim prizadevanjem za
formalizacijo in razpršenost (tretji cikel) je znanje na voljo celotni
organizaciji, medtem ko četrti cikel presega meje nevladne orga-
nizacije in poskuša zaobjeti celotno skupnost (po prizadevanju za
združevanje).
O kompetencah Różewski in Małachowski (2009, 359) pravita, da
niso le znanje, kako nekaj narediti, ampak so sposobnost, da se zna-
nje učinkovito in uspešno uporabi v različnih situacijah. Evropski
svet je predlagal, naj se kompetence opredelijo kot splošne sposob-
nosti, ki temeljijo na znanju, izkušnjah, vrednotah, ki jih je mogoče
pridobiti v učnih dejavnostih.
Pugelj (2010b, 35) ugotavljata, da če povežemo znanje (kaj vemo,
razumevanje), spretnosti (kaj lahko naredimo in kako) ter odnos
(zakaj to počnemo, ali v to verjamemo, to podpiramo), lahko govo-
rimo o kompetenci oz. kompetentnosti. Primer je vožnja avtomo-
bila: povezati moramo znanje prometnih predpisov, spretnost vo-
žnje avtomobila in veselje do vožnje (odnos). Pri tem se nam raz-
kriva še ena značilnost kompetenc – da so mutifunkcijske: znanje
prometnih predpisov nam pride prav tudi kot pešcu, spretnost vo-
žnje avtomobila pa lahko izkoristimo tudi za vožnjo čolna.
Bheda (2013, 1) pravi, da v vse bolj globaliziranem svetu, kjer pre-
vladujejo večje razlike med bogatimi in revnimi, obstajajo javne izo-
braževalne ustanove in nevladne organizacije, ki poskušajo ustvar-
jati enake pogoje za vse. Oboji delajo za skupno dobro ljudi, ki jim
služijo, tako da ponujajo ukrepe za reševanje lokalnih socialnih pro-
blemov. To pomeni, da ponujajo storitve in podporo za zadovoljeva-
39
