Page 47 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 47
Nevladne organizacije in neformalno izobraževanje 4.2
Še toliko bolj, ker smo na poti v družbo znanja. Ta nam odpira šte-
vilne možnosti za vključenost, zaposlitev in dejavno udeležbo pri ra-
zvoju družbe. Na vprašanje, kje in kako do znanja danes, ni prepro-
sto odgovoriti. Šola oz. formalno izobraževanje že dolgo ni več edini
vir in okolje, v katerem pridobimo znanje. Tudi neformalno okolje že
dolgo zagotavlja učne priložnosti, le v ospredje se niso prebile, saj je
bilo pomembno predvsem, katero stopnjo formalne oz. poklicne izo-
brazbe je kdo dosegel. Ob tem ne manjka primerov, ko so se prakse
iz delovanja nevladnih organizacij prenesle v formalno, npr. šolsko
okolje.
Prav tako so nevladne organizacije zaradi svoje prilagodljivosti in
zaznavanja potreb na terenu primerne za izvajanje neformalnega
izobraževanja ter zagotavljanje kakovosti na področju vrednotenja
in priznavanja neformalno pridobljenega znanja. Tako lahko pripo-
morejo k večanju njegove prepoznavnosti in rabe v praksi. Mnogo-
krat se pojavi vrzel med formalnim in neformalnim izobraževanjem
prav zaradi potreb ljudi, ki potrebujejo neformalna izobraževanja za-
radi trenutnih potreb, in ne zaradi pridobitve formalne izobrazbe, ki
jih ponujajo javne institucije. Na tem področju imajo nevladne orga-
nizacije še posebno prednost, saj njihov pristop temelji na poznava-
nju lokalnih potreb na terenu.
Kozoderc (2006, 54) pravi, de je v celotnem sklopu vseživljenj-
skega učenja neformalno pridobivanje znanja enakovreden steber
formalnemu. Za priznavanje enakovrednosti neformalnega in pri-
ložnostnega učenja pa so potrebne nekatere sistemske rešitve. Te-
meljna sistemska rešitev, ki je pravzaprav prvi pogoj priznavanja, je
vrednotenje učinkov neformalnega in priložnostnega učenja ter izo-
braževanja.
Kot piše Vilič Klenovšek (2013, 139), se zadnja leta v praksi pri-
stopov ugotavljanja, vrednotenja in potrjevanja formalno in nefor-
malno pridobljenega znanja po posameznih omrežjih oz. v organi-
zacijah razvijajo in izpeljujejo predvsem v srednjih šolah, na fakul-
tetah, v izobraževalnih organizacijah za odrasle, v svetovalnih sredi-
ščih za izobraževanje odraslih, v sistemu nacionalnih poklicnih kva-
lifikacij in v podjetjih. Vse bolj se uveljavlja tudi pristop zapisa ne-
formalno in priložnostno pridobljenega znanja mladih (tudi mlajših
45
Še toliko bolj, ker smo na poti v družbo znanja. Ta nam odpira šte-
vilne možnosti za vključenost, zaposlitev in dejavno udeležbo pri ra-
zvoju družbe. Na vprašanje, kje in kako do znanja danes, ni prepro-
sto odgovoriti. Šola oz. formalno izobraževanje že dolgo ni več edini
vir in okolje, v katerem pridobimo znanje. Tudi neformalno okolje že
dolgo zagotavlja učne priložnosti, le v ospredje se niso prebile, saj je
bilo pomembno predvsem, katero stopnjo formalne oz. poklicne izo-
brazbe je kdo dosegel. Ob tem ne manjka primerov, ko so se prakse
iz delovanja nevladnih organizacij prenesle v formalno, npr. šolsko
okolje.
Prav tako so nevladne organizacije zaradi svoje prilagodljivosti in
zaznavanja potreb na terenu primerne za izvajanje neformalnega
izobraževanja ter zagotavljanje kakovosti na področju vrednotenja
in priznavanja neformalno pridobljenega znanja. Tako lahko pripo-
morejo k večanju njegove prepoznavnosti in rabe v praksi. Mnogo-
krat se pojavi vrzel med formalnim in neformalnim izobraževanjem
prav zaradi potreb ljudi, ki potrebujejo neformalna izobraževanja za-
radi trenutnih potreb, in ne zaradi pridobitve formalne izobrazbe, ki
jih ponujajo javne institucije. Na tem področju imajo nevladne orga-
nizacije še posebno prednost, saj njihov pristop temelji na poznava-
nju lokalnih potreb na terenu.
Kozoderc (2006, 54) pravi, de je v celotnem sklopu vseživljenj-
skega učenja neformalno pridobivanje znanja enakovreden steber
formalnemu. Za priznavanje enakovrednosti neformalnega in pri-
ložnostnega učenja pa so potrebne nekatere sistemske rešitve. Te-
meljna sistemska rešitev, ki je pravzaprav prvi pogoj priznavanja, je
vrednotenje učinkov neformalnega in priložnostnega učenja ter izo-
braževanja.
Kot piše Vilič Klenovšek (2013, 139), se zadnja leta v praksi pri-
stopov ugotavljanja, vrednotenja in potrjevanja formalno in nefor-
malno pridobljenega znanja po posameznih omrežjih oz. v organi-
zacijah razvijajo in izpeljujejo predvsem v srednjih šolah, na fakul-
tetah, v izobraževalnih organizacijah za odrasle, v svetovalnih sredi-
ščih za izobraževanje odraslih, v sistemu nacionalnih poklicnih kva-
lifikacij in v podjetjih. Vse bolj se uveljavlja tudi pristop zapisa ne-
formalno in priložnostno pridobljenega znanja mladih (tudi mlajših
45
