Page 52 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 52
5 Deležniki in interesi v nevladnih organizacijah
da lahko prihaja do določenih razlik oz. trenj med njimi. Neprofitne
organizacije so tako v stalnem procesu pogajanj med interesi različ-
nih zunanjih in notranjih deležnikov.
Princip odnosov in nesoglasij med zunanjim in notranjim okoljem
v neprofitni organizaciji v osnovi definirata dve teoriji, in sicer agen-
cijska in zaupniška teorija. Agencijska teorija (angl. agency theory)
preučuje odnos med principalom in agentom. Principal je subjekt,
ki naroča določene dejavnosti agentu in za njihovo izvedbo plača.
Vendar je principal pri tem omejen pri svojih sposobnostih nadzora
in presojanja agentovih vloženih inputov in outputov (Keil 2005; Ei-
senhardt 1989 v Bradač 2011, 34).
Vzporedno z agencijsko teorijo in kot odgovor na vprašanja o re-
šitvi problema principal-agent, se je oblikovala zaupniška teorija
(angl. stewardship theory), ki ob razhajanjih interesov agentov in
principalov išče bolj spravne odgovore (Jaklič 2002, 283).
Davis, Schooman in Donaldson (1997 v Van Puyvelde et al. 2012,
436) pravijo, da zaupniška teorija v nasprotju z agencijsko teorijo
predpostavlja, da se managerji visoko identificirajo s poslanstvom
organizacije. Pripisovanje organizacijskih uspehov njim bo prispe-
valo k njihovi samopodobi, motivaciji in kolektivnemu duhu.
Abzug in Webb (1999, 419) zatrjujeta, da se lahko številna dvo-
stranska razmerja deležnikov pojmujejo kot odnos agencijske teo-
rije, tj. da nekdo nastopa kot »glavni agent« v razmerju. Če sledimo
temu sklepanju, lahko s perspektive deležnikov identificiramo mo-
rebitne glavne deležnike v nevladnih organizacijah. Anheier (2014,
226) pa na drugi strani trdi, da je ključ za razumevanje odnosov kot
posebnih značilnosti neprofitnih organizacij in njihovih zahtev pri
upravljanju in odgovornosti pomembnost priznavanja pomena raz-
ličnih deležnikov, in ne toliko, kdo v teh odnosih prevladuje. S tem
razmišljanjem se z avtorjem strinjamo in v tej monografiji nam je to
za izhodišče.
Na nevladne organizacije lahko vpliva več deležnikov, kot so (An-
heier 2014, 237):
• člani – ko te temeljijo na članstvu ali podpori organizaciji, kot so
lokalne organizacije, zagovorniške organizacije, poslovna in po-
50
da lahko prihaja do določenih razlik oz. trenj med njimi. Neprofitne
organizacije so tako v stalnem procesu pogajanj med interesi različ-
nih zunanjih in notranjih deležnikov.
Princip odnosov in nesoglasij med zunanjim in notranjim okoljem
v neprofitni organizaciji v osnovi definirata dve teoriji, in sicer agen-
cijska in zaupniška teorija. Agencijska teorija (angl. agency theory)
preučuje odnos med principalom in agentom. Principal je subjekt,
ki naroča določene dejavnosti agentu in za njihovo izvedbo plača.
Vendar je principal pri tem omejen pri svojih sposobnostih nadzora
in presojanja agentovih vloženih inputov in outputov (Keil 2005; Ei-
senhardt 1989 v Bradač 2011, 34).
Vzporedno z agencijsko teorijo in kot odgovor na vprašanja o re-
šitvi problema principal-agent, se je oblikovala zaupniška teorija
(angl. stewardship theory), ki ob razhajanjih interesov agentov in
principalov išče bolj spravne odgovore (Jaklič 2002, 283).
Davis, Schooman in Donaldson (1997 v Van Puyvelde et al. 2012,
436) pravijo, da zaupniška teorija v nasprotju z agencijsko teorijo
predpostavlja, da se managerji visoko identificirajo s poslanstvom
organizacije. Pripisovanje organizacijskih uspehov njim bo prispe-
valo k njihovi samopodobi, motivaciji in kolektivnemu duhu.
Abzug in Webb (1999, 419) zatrjujeta, da se lahko številna dvo-
stranska razmerja deležnikov pojmujejo kot odnos agencijske teo-
rije, tj. da nekdo nastopa kot »glavni agent« v razmerju. Če sledimo
temu sklepanju, lahko s perspektive deležnikov identificiramo mo-
rebitne glavne deležnike v nevladnih organizacijah. Anheier (2014,
226) pa na drugi strani trdi, da je ključ za razumevanje odnosov kot
posebnih značilnosti neprofitnih organizacij in njihovih zahtev pri
upravljanju in odgovornosti pomembnost priznavanja pomena raz-
ličnih deležnikov, in ne toliko, kdo v teh odnosih prevladuje. S tem
razmišljanjem se z avtorjem strinjamo in v tej monografiji nam je to
za izhodišče.
Na nevladne organizacije lahko vpliva več deležnikov, kot so (An-
heier 2014, 237):
• člani – ko te temeljijo na članstvu ali podpori organizaciji, kot so
lokalne organizacije, zagovorniške organizacije, poslovna in po-
50
