Page 43 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 43
nasproti njej pa postavi teologijo križa. Bog zaveze se je namreč razodel v 41
križanem Jezusu. Nanj se tudi nanaša obljuba. Obljuba, ki je edini temelj za
veze, Beseda obljube, ki je evangelij in beseda obljube, ki spremlja zakramen nov u m lu ter a nst va
ta. Poglejmo si pobliže verjetno zaporedje glavnih obratov v Luthrovem miš
ljenju:
Že v obdobju svojih prvih predavanj o psalmih, ki jih je imel v letih
1513–1515 je v sholiji k Petdesetem psalmu psalmistu pripisal odkritje, da Bo
gu ni najbolj všečen, kdor je v svojih lastnih očeh najmanjši (ponižni), tem
več tisti, ki se vidi kot najbolj hudobnega (spokorni). Ta se namreč strinja z
Božjo sodbo, da je vsak človek grešen (Rim 3,22; 5,12–14), vseeno pa zaupa v
Boga, da ga bo rešil hudobije. Tu ni več pomembno, če se kakšnega greha ne
moremo spomniti ali pa smo ga že na začetku spregledali. To, kar človeka in
Boga pripelje skupaj, je človekovo priznanje in izpoved njegove lastne greš
nosti, njegovega osebnega greha, ki je pravzaprav svojevrsten odnos do Bo
ga (ignoriranje, uporništvo, sovraštvo). Šele to omogoča pravo spokorjenje
oziroma spreobrnenje (spremembo mišljenja, gr. metanoia). Ravno priznanje
skrajne drugačnosti (naše grešnosti pred Božjo svetostjo) se torej izkaže za
pogoj »soobličnosti« z Bogom. Vendar je na tej točki Luther Božjo milost
še vedno razumel predvsem v tem pomenu, da človeka prenovi in naredi ta
ko soobličnega z Bogom, da postane v vsem svojem žitju in bitju in v vseh de
janjih povsem pravičen.
To je privedlo do prvega velikega obrata v Luthrovem dojemanju Bož
je pravičnosti: Božja pravičnost ni več zgolj pravičnost Sodnika, pred kate
ro bi človek stal s svojimi dobrimi deli in z odpuščajočo Božjo milostjo, ki je
dana v zakramentih. Božjo pravičnost Luther zdaj ugleda ravno kot milost,
ki verujočega človeka prenovi in ga naredi pravičnega, soobličnega z Bogom.
S tem hkrati postane bolj ali manj jasno, da ne gre za kombinacijo name
nov, del in milosti, saj ne gre za dejanja iz »izvirne« človekove dobrote. Člo
vek zato pravzaprav ne stoji pred Bogom niti s svojimi dejanji, ampak zgolj
po tej milosti. Zato odgovor nanjo ne more biti neka »poravnava«, s katero
bi z določenimi dejanji, daritvami in tako naprej, Bogu dali zadoščenje. Le
ta 1215 so namreč na Četrtem lateranskem koncilu sprejeli odlok, da se mora
vsak vernik, ki je dosegel starost, pri kateri je sposoben razsojati, vsaj enkrat
na leto spovedati svojemu osebnemu duhovniku in zadostiti pokori, nalože
ni glede na njegove zmožnosti. Besedi »spokorite se [metanoeîte],« ki dobe
sedno pomenita »premislite se«, se pravi »spremenite mišljenje«, v pomenu
spreobrnjenja in s katerima Jezus v evangelijih po Mateju (Mt 4,17) in Mar
ku (Mr 1,15) začne svoje javno delovanje, sta se v latinskem prevodu lahko
glasili »delajte pokoro [paenitentiam agite]«. V imenu zakramenta spovedi
sta bila zato zajeta tudi zakramenta pokore in zadoščanja. Na ta problem me
ri že prva izmed petindevetdesetih tez Razprave o moči odpustkov. Neposred
ni kontekst prvih Luthrovih spisov in začetka njegovega verskega boja ter
teoloških kritik razmer v cerkvi tako ni bilo »vnovično odkritje« evangeli
križanem Jezusu. Nanj se tudi nanaša obljuba. Obljuba, ki je edini temelj za
veze, Beseda obljube, ki je evangelij in beseda obljube, ki spremlja zakramen nov u m lu ter a nst va
ta. Poglejmo si pobliže verjetno zaporedje glavnih obratov v Luthrovem miš
ljenju:
Že v obdobju svojih prvih predavanj o psalmih, ki jih je imel v letih
1513–1515 je v sholiji k Petdesetem psalmu psalmistu pripisal odkritje, da Bo
gu ni najbolj všečen, kdor je v svojih lastnih očeh najmanjši (ponižni), tem
več tisti, ki se vidi kot najbolj hudobnega (spokorni). Ta se namreč strinja z
Božjo sodbo, da je vsak človek grešen (Rim 3,22; 5,12–14), vseeno pa zaupa v
Boga, da ga bo rešil hudobije. Tu ni več pomembno, če se kakšnega greha ne
moremo spomniti ali pa smo ga že na začetku spregledali. To, kar človeka in
Boga pripelje skupaj, je človekovo priznanje in izpoved njegove lastne greš
nosti, njegovega osebnega greha, ki je pravzaprav svojevrsten odnos do Bo
ga (ignoriranje, uporništvo, sovraštvo). Šele to omogoča pravo spokorjenje
oziroma spreobrnenje (spremembo mišljenja, gr. metanoia). Ravno priznanje
skrajne drugačnosti (naše grešnosti pred Božjo svetostjo) se torej izkaže za
pogoj »soobličnosti« z Bogom. Vendar je na tej točki Luther Božjo milost
še vedno razumel predvsem v tem pomenu, da človeka prenovi in naredi ta
ko soobličnega z Bogom, da postane v vsem svojem žitju in bitju in v vseh de
janjih povsem pravičen.
To je privedlo do prvega velikega obrata v Luthrovem dojemanju Bož
je pravičnosti: Božja pravičnost ni več zgolj pravičnost Sodnika, pred kate
ro bi človek stal s svojimi dobrimi deli in z odpuščajočo Božjo milostjo, ki je
dana v zakramentih. Božjo pravičnost Luther zdaj ugleda ravno kot milost,
ki verujočega človeka prenovi in ga naredi pravičnega, soobličnega z Bogom.
S tem hkrati postane bolj ali manj jasno, da ne gre za kombinacijo name
nov, del in milosti, saj ne gre za dejanja iz »izvirne« človekove dobrote. Člo
vek zato pravzaprav ne stoji pred Bogom niti s svojimi dejanji, ampak zgolj
po tej milosti. Zato odgovor nanjo ne more biti neka »poravnava«, s katero
bi z določenimi dejanji, daritvami in tako naprej, Bogu dali zadoščenje. Le
ta 1215 so namreč na Četrtem lateranskem koncilu sprejeli odlok, da se mora
vsak vernik, ki je dosegel starost, pri kateri je sposoben razsojati, vsaj enkrat
na leto spovedati svojemu osebnemu duhovniku in zadostiti pokori, nalože
ni glede na njegove zmožnosti. Besedi »spokorite se [metanoeîte],« ki dobe
sedno pomenita »premislite se«, se pravi »spremenite mišljenje«, v pomenu
spreobrnjenja in s katerima Jezus v evangelijih po Mateju (Mt 4,17) in Mar
ku (Mr 1,15) začne svoje javno delovanje, sta se v latinskem prevodu lahko
glasili »delajte pokoro [paenitentiam agite]«. V imenu zakramenta spovedi
sta bila zato zajeta tudi zakramenta pokore in zadoščanja. Na ta problem me
ri že prva izmed petindevetdesetih tez Razprave o moči odpustkov. Neposred
ni kontekst prvih Luthrovih spisov in začetka njegovega verskega boja ter
teoloških kritik razmer v cerkvi tako ni bilo »vnovično odkritje« evangeli
