Page 44 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 44
ja, ampak »problem spovedi«, in sicer kot problem cerkvenega zakramenta
in hkrati kot Luthrovo osebno iskanje gotovosti odrešenja. Evangelij se mu je
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije namreč »odkril« ravno kot odgovor na njegovo zelo osebno in travmatično
doživljanje »problema spovedi«, to je vprašanja, kako naj bo vreden Božje
milosti in doseže posvečenje, ki je potrebno, da bi človek lahko stal pred pra
vičnim Bogom.
Drugi, še hujši problem v zvezi s spovedjo, kot je tisti, kako vedeti, ali so
spovedani vsi grehi, pa je bilo vprašanje pristnosti kesanja in prenovljenja na
sploh. Priznavanje grehov je bil formalni pogoj za prejem milosti, vendar so
se skoraj vsi strinjali, da je pri tem še kako pomembna resnična drža spove
danca: Ali se res kesa? Pri tem ni šlo samo za to, kako spovednik ve, če lahko
da odvezo, ampak predvsem za vest samega spovedanca: Kako naj spoveda
nec ve, da ga je k spovedi spodbudilo pristno kesanje iz ljubezni do Boga in
poslušnosti svojemu Gospodu, ne pa sebična želja, da bi ušel zasluženi kazni?
To, kar je veljalo pod pogoji zakramenta spovedi in pokore, velja tudi pri pri
znanju osebnega greha in spreobrnjenju, tudi če je to nenehno spreobračanje.
Ne nazadnje se, če je poudarek na naši zaznavni pravičnosti, kaj hitro lah
ko pojavi vprašanje, ali smo res prenovljeni? Tako se dvom in tesnoba vrneta
in še naprej napadata, izpodbijata in spodkopavata vero. Vsaj pri Luthru sta
se. Nekateri so namreč mislili, da je z Božjo milostjo mogoče doseči popolno
kesanje in nato tudi trajno zadržati pravilni odnos z Bogom. Zdelo se jim je,
da je (z Božjo milostjo) mogoče Boga ljubiti z dovolj neprisiljeno, nesebično,
pristno vdanostjo, vsaj podobno tisti, s kakršno on ljubi nas. Luthru ne. V se
bi ni mogel najti ničesar, kar bi ga lahko trajno in trdno prepričalo, da v res
nici in popolnoma izpolnjuje Božjo zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga,
iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« (Mr 12,30).
Izhod iz te krize je Luther našel zgolj v »drugi vrsti« Božje besede
– v Božji obljubi, se pravi v razločevanju Zakona in evangelija. To je dru
gi Luthrov »obrat« v dojemanju Božje pravičnosti, ki pa je tokrat pravza
prav premestitev poudarka ali bolje: preusmeritev pogleda. Luther ne gle
da več vase in na svojo zaznavno soobličnost z Bogom, v kateri stalno odkri
va nezadostnost in je vselej soočen s svojo nesposobnostjo, da bi res iz vsega
srca neprenehoma izpoljnjeval Božje zapovedi, ampak zaupa le še v Boga, ki
opravičuje brezbožneže (Rim 4,5) zgolj zaradi Jezusa (Rim 3,26). Milost, ki
je Božja pravičnost, se kaže v tem, da Bog človeka obravnava, kakor da je po
polnoma pravičen, ne glede na stanje njegovega življenja. Človeku namreč
pripisuje »tujo« pravičnost, pravičnost, ki ni njegova, temveč Kristusova,
in zato ni »aktivna«, temveč »pasivna« – podarjena. Človek zdaj res sto
ji pred Bogom zgolj v luči njegove milosti in tako človekova notranja, »aktiv
na« pobožnost kot tudi zunanja dela – oboje je v nekem drugem kontekstu
nepogrešljivo – tu nimajo čisto nobene vloge. To z drugimi besedami pome
ni, da poudarek ni več na nečem zaznavnem (delih, namenih itn.), ampak na
tem, kar se ne vidi in se tudi drugače ne da zaznati (Heb 11,1; Rim 8,24–25).
in hkrati kot Luthrovo osebno iskanje gotovosti odrešenja. Evangelij se mu je
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije namreč »odkril« ravno kot odgovor na njegovo zelo osebno in travmatično
doživljanje »problema spovedi«, to je vprašanja, kako naj bo vreden Božje
milosti in doseže posvečenje, ki je potrebno, da bi človek lahko stal pred pra
vičnim Bogom.
Drugi, še hujši problem v zvezi s spovedjo, kot je tisti, kako vedeti, ali so
spovedani vsi grehi, pa je bilo vprašanje pristnosti kesanja in prenovljenja na
sploh. Priznavanje grehov je bil formalni pogoj za prejem milosti, vendar so
se skoraj vsi strinjali, da je pri tem še kako pomembna resnična drža spove
danca: Ali se res kesa? Pri tem ni šlo samo za to, kako spovednik ve, če lahko
da odvezo, ampak predvsem za vest samega spovedanca: Kako naj spoveda
nec ve, da ga je k spovedi spodbudilo pristno kesanje iz ljubezni do Boga in
poslušnosti svojemu Gospodu, ne pa sebična želja, da bi ušel zasluženi kazni?
To, kar je veljalo pod pogoji zakramenta spovedi in pokore, velja tudi pri pri
znanju osebnega greha in spreobrnjenju, tudi če je to nenehno spreobračanje.
Ne nazadnje se, če je poudarek na naši zaznavni pravičnosti, kaj hitro lah
ko pojavi vprašanje, ali smo res prenovljeni? Tako se dvom in tesnoba vrneta
in še naprej napadata, izpodbijata in spodkopavata vero. Vsaj pri Luthru sta
se. Nekateri so namreč mislili, da je z Božjo milostjo mogoče doseči popolno
kesanje in nato tudi trajno zadržati pravilni odnos z Bogom. Zdelo se jim je,
da je (z Božjo milostjo) mogoče Boga ljubiti z dovolj neprisiljeno, nesebično,
pristno vdanostjo, vsaj podobno tisti, s kakršno on ljubi nas. Luthru ne. V se
bi ni mogel najti ničesar, kar bi ga lahko trajno in trdno prepričalo, da v res
nici in popolnoma izpolnjuje Božjo zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga,
iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« (Mr 12,30).
Izhod iz te krize je Luther našel zgolj v »drugi vrsti« Božje besede
– v Božji obljubi, se pravi v razločevanju Zakona in evangelija. To je dru
gi Luthrov »obrat« v dojemanju Božje pravičnosti, ki pa je tokrat pravza
prav premestitev poudarka ali bolje: preusmeritev pogleda. Luther ne gle
da več vase in na svojo zaznavno soobličnost z Bogom, v kateri stalno odkri
va nezadostnost in je vselej soočen s svojo nesposobnostjo, da bi res iz vsega
srca neprenehoma izpoljnjeval Božje zapovedi, ampak zaupa le še v Boga, ki
opravičuje brezbožneže (Rim 4,5) zgolj zaradi Jezusa (Rim 3,26). Milost, ki
je Božja pravičnost, se kaže v tem, da Bog človeka obravnava, kakor da je po
polnoma pravičen, ne glede na stanje njegovega življenja. Človeku namreč
pripisuje »tujo« pravičnost, pravičnost, ki ni njegova, temveč Kristusova,
in zato ni »aktivna«, temveč »pasivna« – podarjena. Človek zdaj res sto
ji pred Bogom zgolj v luči njegove milosti in tako človekova notranja, »aktiv
na« pobožnost kot tudi zunanja dela – oboje je v nekem drugem kontekstu
nepogrešljivo – tu nimajo čisto nobene vloge. To z drugimi besedami pome
ni, da poudarek ni več na nečem zaznavnem (delih, namenih itn.), ampak na
tem, kar se ne vidi in se tudi drugače ne da zaznati (Heb 11,1; Rim 8,24–25).
