Page 65 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 65
prepričanje, da se bo kralj pravilno odločil in da bo »nepristranski sodnik 63
in razsodnik«. S tem je Trubar pokazal svojo avtoriteto, čeprav je v primerja
vi z Luthrom bil naproti kralju v veliko bolj podrejenem položaju. Iz posveti protestantska skrb za človeka
la kralju Maksimilijanu izvemo za največje vrednote, ki jih kralju lahko želi
nekdo, kdor od njega pričakuje naklonjenost, in sicer:
Pravo in zveličavno spoznanje Božje resnice in volje, zvestobo in moder
nasvet, pobožne in razumne cerkvene služabnike, poslušne in bogaboječe
podložnike.
Posvetilo v edini Trubarjevi povsem nemški knjigi, Registru in suma
ričnem poročilu iz leta 1561, je bilo namenjeno Ivanu baronu Ungnadu, ki je
kot vodja uraškega zavoda bil Trubarjev tesen sodelavec in Trubar se pred
njim ni nikoli počutil manjvrednega. Še več, v pismu kralju Maksimilijanu
ga imenuje »svojega starega milostnega gospoda«, ki mu je pomagal odvrniti
krivdo v zvezi z ovadbo, da je v njegovih delih veliko zmot. V posvetilu poleg
razlogov za nastanek Registra popisuje razmere, ki so vladale med pripadniki
obeh krščanskih Cerkva. Čeprav govori o osebni izkušnji, si bralec (nemške
ga) posvetila zlahka ustvari podobo takratnega Trubarjevega okolja:
Tudi v deželi Kranjski in sosednjih, slovenskih deželah pristaši Rima po
dobno govore o meni, grajajo moje knjige. In ljudi, ki moje knjige poseduje
jo in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo, imenujejo preklin
jevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve.
Vsem tem obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel nadaljevati
svoje delo za dobro Slovencev in tudi Hrvatov, kajti preprost Slovenec ali Hr
vat, ki ga Turki neprestano ropajo in zatirajo, je beden in siromašen. Svojemu
dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu v posvetilu prizna, da bi brez
njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja Nove zaveze ogrožen, »kajti
mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu […] ne bi imeli niti zatočišča in
preskrbe niti hrvaške tiskarne«. Na koncu posvetila omeni tudi naslovljenče
vo soprogo in otroke ter vsem zaželi, da jih Bog ohrani in obvaruje zla.
Eno najbolj zanimivih nemških posvetil je Trubar namenil vsem viso
ko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam, vdovam ter
devicam na Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem in v Goriški grofiji, in
sicer v prevodu Pavlovega lista Efežanom (1567). Po uvodni razlagi Pavlovega
pisma Efežanom svojim naslovljenkam nameni zelo prijazne in tople besede,
ko jim daje priznanje za njihovo
posebno vnemo, ljubezen in naklonjenost do Božje besede, […] ker na vseh
svojih gradovih, dvorih in domovih hranite biblične ter druge nabož
ne knjige v nemškem in slovenskem jeziku, […] ste z branjem in petjem iz
njih svoje ljube otročiče, služinčad in prenekaterega podložnika privedle v
in razsodnik«. S tem je Trubar pokazal svojo avtoriteto, čeprav je v primerja
vi z Luthrom bil naproti kralju v veliko bolj podrejenem položaju. Iz posveti protestantska skrb za človeka
la kralju Maksimilijanu izvemo za največje vrednote, ki jih kralju lahko želi
nekdo, kdor od njega pričakuje naklonjenost, in sicer:
Pravo in zveličavno spoznanje Božje resnice in volje, zvestobo in moder
nasvet, pobožne in razumne cerkvene služabnike, poslušne in bogaboječe
podložnike.
Posvetilo v edini Trubarjevi povsem nemški knjigi, Registru in suma
ričnem poročilu iz leta 1561, je bilo namenjeno Ivanu baronu Ungnadu, ki je
kot vodja uraškega zavoda bil Trubarjev tesen sodelavec in Trubar se pred
njim ni nikoli počutil manjvrednega. Še več, v pismu kralju Maksimilijanu
ga imenuje »svojega starega milostnega gospoda«, ki mu je pomagal odvrniti
krivdo v zvezi z ovadbo, da je v njegovih delih veliko zmot. V posvetilu poleg
razlogov za nastanek Registra popisuje razmere, ki so vladale med pripadniki
obeh krščanskih Cerkva. Čeprav govori o osebni izkušnji, si bralec (nemške
ga) posvetila zlahka ustvari podobo takratnega Trubarjevega okolja:
Tudi v deželi Kranjski in sosednjih, slovenskih deželah pristaši Rima po
dobno govore o meni, grajajo moje knjige. In ljudi, ki moje knjige poseduje
jo in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo, imenujejo preklin
jevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve.
Vsem tem obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel nadaljevati
svoje delo za dobro Slovencev in tudi Hrvatov, kajti preprost Slovenec ali Hr
vat, ki ga Turki neprestano ropajo in zatirajo, je beden in siromašen. Svojemu
dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu v posvetilu prizna, da bi brez
njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja Nove zaveze ogrožen, »kajti
mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu […] ne bi imeli niti zatočišča in
preskrbe niti hrvaške tiskarne«. Na koncu posvetila omeni tudi naslovljenče
vo soprogo in otroke ter vsem zaželi, da jih Bog ohrani in obvaruje zla.
Eno najbolj zanimivih nemških posvetil je Trubar namenil vsem viso
ko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam, vdovam ter
devicam na Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem in v Goriški grofiji, in
sicer v prevodu Pavlovega lista Efežanom (1567). Po uvodni razlagi Pavlovega
pisma Efežanom svojim naslovljenkam nameni zelo prijazne in tople besede,
ko jim daje priznanje za njihovo
posebno vnemo, ljubezen in naklonjenost do Božje besede, […] ker na vseh
svojih gradovih, dvorih in domovih hranite biblične ter druge nabož
ne knjige v nemškem in slovenskem jeziku, […] ste z branjem in petjem iz
njih svoje ljube otročiče, služinčad in prenekaterega podložnika privedle v
