Page 204 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 204
turizem v avstrijskem primorju
Organizacija dostopa do otoka Gradež je bila težavnejša. V kraju so si ob
krepitvi zdraviliško-turistične dejavnosti prizadevali tudi za izboljšanje pro-
metnih povezav oziroma dostopnosti, vendar je bilo še konec 19. stoletja pot-
rebno iz Ogleja po vodi priti do izliva Natisse in preko lagunskih kanalov do
otoka. Ta način potovanja je bil precej dolgotrajen in naporen, saj so potnike
prevažali na privatnih ribiških barkah. Z ustanovitvijo prve plovne družbe –
Società di navigazione NIB v 90-ih letih 19. stoletja – je bilo potovanje do oto-
ka olajšano (Marin, 1972, 11). Trije parniki, po katerih je družba dobila tudi
ime, Nibbio, Irma in Beleno, so povezovali Gradež z Belvederjem. Družba je,
kakor je pisalo na njenem oglasu, na omenjeni relaciji redno prevažala potni-
ke, potovalke, blago in pošto. Poleg tega je dnevno ponujala izlete (gita di pi-
acere) do Ogleja, Barbane, Lignana (Italija) in drugam. Nudila je tudi dnevni
in (več)urni najem motornih čolnov in parnikov.
V Gradežu je delovala tudi agencija oziroma poslovalnica pomorske
družbe Istria–Trieste, ki je s parniki Grado, Trieste in Timavo od začetka maja
do sredine septembra trikrat dnevno vozila na relaciji Trst–zdravilišče Gra-
dež–Trst. Od sredine septembra do sredine marca oziroma do konca aprila
je vozila enkrat dnevno. Družba je ponujala tudi izlete po Tržaškem zalivu,
v Benetke, na Brione in v Pulj. Obe družbi sta bili povezani in prodajali tudi
vozovnice za vlak (Grado, 1914, 55). Pomorska družba Istria–Trieste je v Gra-
dežu plula le v obdobju turistične oziroma kopališke sezone, od začetka maja
do konca septembra.240
Med Oglejem in Gradežem je bila redna parniška linija uvedena leta
1896 (Luchitta, 1995); ta je med majem in septembrom vozila enkrat dnevno,
od junija do konca avgusta pa dvakrat dnevno. Do Gradeža je turist, izletnik
ali potnik s parnikom (v dopoldanskem času) v poletnih mesecih iz Trsta po-
toval dve uri. Parnik je nazaj v Trst peljal popoldan. Iz Ogleja je parnik v Gra-
dež peljal štirikrat dnevno. Za prevoz je bilo mogoče kupiti povratno vozov-
nico, ki je bila na relaciji Gradež–Oglej za večje število potnikov cenejša (od 5
do 6 kron). Podobno je veljalo tudi za pot Barbana–Belvedere, Gradež–Bar-
bana, Gradež–Gorgo in druge relacije. Ponujali so tudi izlete na morju, za ka-
tere so za vsaki dve uri računali od 1,20 do 4 krone, odvisno od števila oseb
(sliki 10 in 11) (Grado, 1914, 55).
Na pomen, ki so ga pripisovali rednim in direktnim parniškim linij-
skim povezavam, je opozarjala tudi diskusija na seji zdraviliške komisije v
Gradežu leta 1901. Takratni blagajnik komisije, Enrico Grignaschi, je opo-
240 Cena za povratno potovanje med Trstom in Gradežem je bila 3 krone v prvem in 2 v drugem ra-
zredu. Potovalke so potniki morali plačati posebej, po 1 krono za potovalko. Ob nedeljah in pra-
znikih je povratna vožnja znašala 3 krone.
202
Organizacija dostopa do otoka Gradež je bila težavnejša. V kraju so si ob
krepitvi zdraviliško-turistične dejavnosti prizadevali tudi za izboljšanje pro-
metnih povezav oziroma dostopnosti, vendar je bilo še konec 19. stoletja pot-
rebno iz Ogleja po vodi priti do izliva Natisse in preko lagunskih kanalov do
otoka. Ta način potovanja je bil precej dolgotrajen in naporen, saj so potnike
prevažali na privatnih ribiških barkah. Z ustanovitvijo prve plovne družbe –
Società di navigazione NIB v 90-ih letih 19. stoletja – je bilo potovanje do oto-
ka olajšano (Marin, 1972, 11). Trije parniki, po katerih je družba dobila tudi
ime, Nibbio, Irma in Beleno, so povezovali Gradež z Belvederjem. Družba je,
kakor je pisalo na njenem oglasu, na omenjeni relaciji redno prevažala potni-
ke, potovalke, blago in pošto. Poleg tega je dnevno ponujala izlete (gita di pi-
acere) do Ogleja, Barbane, Lignana (Italija) in drugam. Nudila je tudi dnevni
in (več)urni najem motornih čolnov in parnikov.
V Gradežu je delovala tudi agencija oziroma poslovalnica pomorske
družbe Istria–Trieste, ki je s parniki Grado, Trieste in Timavo od začetka maja
do sredine septembra trikrat dnevno vozila na relaciji Trst–zdravilišče Gra-
dež–Trst. Od sredine septembra do sredine marca oziroma do konca aprila
je vozila enkrat dnevno. Družba je ponujala tudi izlete po Tržaškem zalivu,
v Benetke, na Brione in v Pulj. Obe družbi sta bili povezani in prodajali tudi
vozovnice za vlak (Grado, 1914, 55). Pomorska družba Istria–Trieste je v Gra-
dežu plula le v obdobju turistične oziroma kopališke sezone, od začetka maja
do konca septembra.240
Med Oglejem in Gradežem je bila redna parniška linija uvedena leta
1896 (Luchitta, 1995); ta je med majem in septembrom vozila enkrat dnevno,
od junija do konca avgusta pa dvakrat dnevno. Do Gradeža je turist, izletnik
ali potnik s parnikom (v dopoldanskem času) v poletnih mesecih iz Trsta po-
toval dve uri. Parnik je nazaj v Trst peljal popoldan. Iz Ogleja je parnik v Gra-
dež peljal štirikrat dnevno. Za prevoz je bilo mogoče kupiti povratno vozov-
nico, ki je bila na relaciji Gradež–Oglej za večje število potnikov cenejša (od 5
do 6 kron). Podobno je veljalo tudi za pot Barbana–Belvedere, Gradež–Bar-
bana, Gradež–Gorgo in druge relacije. Ponujali so tudi izlete na morju, za ka-
tere so za vsaki dve uri računali od 1,20 do 4 krone, odvisno od števila oseb
(sliki 10 in 11) (Grado, 1914, 55).
Na pomen, ki so ga pripisovali rednim in direktnim parniškim linij-
skim povezavam, je opozarjala tudi diskusija na seji zdraviliške komisije v
Gradežu leta 1901. Takratni blagajnik komisije, Enrico Grignaschi, je opo-
240 Cena za povratno potovanje med Trstom in Gradežem je bila 3 krone v prvem in 2 v drugem ra-
zredu. Potovalke so potniki morali plačati posebej, po 1 krono za potovalko. Ob nedeljah in pra-
znikih je povratna vožnja znašala 3 krone.
202
