Page 210 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 210
turizem v avstrijskem primorju
Parniške in železniške prometne povezave z obmorskimi letovišči so bile
na začetku 20. stoletja dobro urejene. Potniki in turisti so v kraje prihajali iz
različnih smeri in se lahko kombinirano posluževali obeh prevoznih sredstev.
Sicer pa pridobljeni podatki niso povsem primerljivi. Težko je namreč pri-
merjati cene ali vozne rede posameznih parniških linij, saj gre za tri različ-
ne geografske lokacije in razdalje. Na primeru Opatije so bile urejene parni-
ške povezave tudi na srednje razdalje z večjimi italijanskimi mesti (Benetke,
Ancona), kar pomeni da parniški vozni redi in povezave potrjujejo in obenem
utemeljujejo sliko o različni strukturi gostov, kakršno smo ugotovili na pod-
lagi statistik o izvoru gostov v treh obravnavanih destinacijah. Pri tem velja
omeniti, da so podatki o prometnih povezavah z Opatijo iz vodnika v angle-
škem jeziku, ki je bil najverjetneje namenjen turistom iz bolj oddaljenih kra-
jev. Gosti iz drugih evropskih držav so prihajali tudi v Portorož in Gradež.
Oglas iz gradeškega vodnika leta 1914 na primer navaja železniške povezave z
večjimi evropskimi mesti, kar kaže na obiskovanje tudi iz drugih držav.
Za obalne kraje je bilo sicer nekoliko značilnejše potovanje po morju, ki
je bilo na primeru Portoroža urejeno pred izgradnjo železnice in imelo tudi
boljše (pogostejše) in cenovno ugodnejše povezave.256 Vožnja s parnikom je
bila hitrejša, saj je na relaciji Trst–Portorož vozil eno uro, vlak pa dve uri. Par-
niki so potovali tudi večkrat dnevno, torej pogosteje od vlaka.
Do obravnavanih turističnih krajev so potniki lahko potovali po kop-
nem in morju. V Opatijo je večina turistov prihajala iz domače Avstro-Ogr-
ske, zlasti z Dunaja in ogrskih dežel. Turisti so z Dunaja in z Budimpešte lah-
ko potovali z vlakom do Trsta, Divače ali Reke in se tam vkrcali na parnike.
V Gradežu, ki je bil težje dostopen oziroma je bilo potovanje bolj zapleteno,
so proti koncu 19. stoletja izboljšali prometne povezave. Potniki so sredi 90-ih
let 19. stoletja lahko kombinirali potovanje z vlakom, s parnikom in z manj-
šimi barkami. Šele na začetku 20. stoletja je bila zgrajena direktna železniška
povezava z Gradežem (oziroma Belvederjem). Potniki, ki so v Gradež priha-
jali iz Italije, so preko italijanskih železniških prog pripotovali do Palmanove
in od tam do Ogleja ter naprej do Gradeža. Iz Avstro-Ogrske so turisti z žele-
znico navadno potovali preko Tržiča.
Gradež in Portorož kažeta na nekoliko lokalnejši značaj, saj tudi v vod-
nikih in promocijskem gradivu najdemo informacije o njihovih parniških
povezavah večinoma z bližnjimi kraji in predvsem s Trstom, kar ne pomeni,
da tujci iz bolj oddaljenih krajev niso prihajali, čeprav je bila Opatija v primer-
256 Za Opatijo in Gradež nismo uspeli pridobiti primerljivih podatkov za cene prevozov po kopnem
in morju na podobnih relacijah.
208
Parniške in železniške prometne povezave z obmorskimi letovišči so bile
na začetku 20. stoletja dobro urejene. Potniki in turisti so v kraje prihajali iz
različnih smeri in se lahko kombinirano posluževali obeh prevoznih sredstev.
Sicer pa pridobljeni podatki niso povsem primerljivi. Težko je namreč pri-
merjati cene ali vozne rede posameznih parniških linij, saj gre za tri različ-
ne geografske lokacije in razdalje. Na primeru Opatije so bile urejene parni-
ške povezave tudi na srednje razdalje z večjimi italijanskimi mesti (Benetke,
Ancona), kar pomeni da parniški vozni redi in povezave potrjujejo in obenem
utemeljujejo sliko o različni strukturi gostov, kakršno smo ugotovili na pod-
lagi statistik o izvoru gostov v treh obravnavanih destinacijah. Pri tem velja
omeniti, da so podatki o prometnih povezavah z Opatijo iz vodnika v angle-
škem jeziku, ki je bil najverjetneje namenjen turistom iz bolj oddaljenih kra-
jev. Gosti iz drugih evropskih držav so prihajali tudi v Portorož in Gradež.
Oglas iz gradeškega vodnika leta 1914 na primer navaja železniške povezave z
večjimi evropskimi mesti, kar kaže na obiskovanje tudi iz drugih držav.
Za obalne kraje je bilo sicer nekoliko značilnejše potovanje po morju, ki
je bilo na primeru Portoroža urejeno pred izgradnjo železnice in imelo tudi
boljše (pogostejše) in cenovno ugodnejše povezave.256 Vožnja s parnikom je
bila hitrejša, saj je na relaciji Trst–Portorož vozil eno uro, vlak pa dve uri. Par-
niki so potovali tudi večkrat dnevno, torej pogosteje od vlaka.
Do obravnavanih turističnih krajev so potniki lahko potovali po kop-
nem in morju. V Opatijo je večina turistov prihajala iz domače Avstro-Ogr-
ske, zlasti z Dunaja in ogrskih dežel. Turisti so z Dunaja in z Budimpešte lah-
ko potovali z vlakom do Trsta, Divače ali Reke in se tam vkrcali na parnike.
V Gradežu, ki je bil težje dostopen oziroma je bilo potovanje bolj zapleteno,
so proti koncu 19. stoletja izboljšali prometne povezave. Potniki so sredi 90-ih
let 19. stoletja lahko kombinirali potovanje z vlakom, s parnikom in z manj-
šimi barkami. Šele na začetku 20. stoletja je bila zgrajena direktna železniška
povezava z Gradežem (oziroma Belvederjem). Potniki, ki so v Gradež priha-
jali iz Italije, so preko italijanskih železniških prog pripotovali do Palmanove
in od tam do Ogleja ter naprej do Gradeža. Iz Avstro-Ogrske so turisti z žele-
znico navadno potovali preko Tržiča.
Gradež in Portorož kažeta na nekoliko lokalnejši značaj, saj tudi v vod-
nikih in promocijskem gradivu najdemo informacije o njihovih parniških
povezavah večinoma z bližnjimi kraji in predvsem s Trstom, kar ne pomeni,
da tujci iz bolj oddaljenih krajev niso prihajali, čeprav je bila Opatija v primer-
256 Za Opatijo in Gradež nismo uspeli pridobiti primerljivih podatkov za cene prevozov po kopnem
in morju na podobnih relacijah.
208
