Page 216 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 216
turizem v avstrijskem primorju
so želeli preučiti načine, kako izboljšati prometno dostopnost (prek kopnega
in morja), urediti razsvetljavo ulic, oskrbo z vodo, poštno službo, telegraf in
telefon, varnost, pogozdovanje območja in vse, kar je bilo potrebno za to, da
so se gostje počutili udobno in prijetno. Strunjan tedaj še ni bil uradno razla-
šen za zdraviliški kraj, zaradi tega si je olepševalno društvo zadalo zahtevne
naloge, da bi kraj pripeljalo do uradne zakonske zdraviliške ureditve. Statut
oziroma pravila društev že obstoječih zdraviliških krajev so poudarjala pred-
vsem ohranjanje in urejanja zdravilišča; v Strunjanu je opazna razlika, saj so si
šele prizadevali za ustanovitev zdraviliškega kraja.269
V obmorskih krajih so za turistično dejavnost in promocijo poleg dru-
štev skrbele tudi zdraviliške komisije. Posamezni kraji, ki so prakticirali
zdravljenje z morskimi, sončnimi, blatnimi in zračnimi kopelmi, so uradno
pridobili status zdravilišča in zdraviliški red z zakonskim odlokom, ki ga je
izdalo notranje ministrstvo v okviru namestništva za Avstrijsko-ilirsko pri-
morje. Zdraviliški redi so natančno določali upravni obseg okraja, ustano-
vitev zdraviliške komisije in njeno članstvo. Zdraviliška komisija je skrbela
za upravljanje zdravilišča, imenovanje osebja, nadzirala delovanje zdraviliških
zavodov, skrbela za urejeno okolico in za razvoj kraja ter namestitve, prepreče-
vala morebitne negativne odzive na dejavnost v zdravilišču, razglašala uredbe
v zvezi z gosti ter urejala cene prevozov v kraj. Delovanje komisije je nadzoro-
valo okrajno politično glavarstvo, pod katerega je spadalo zdravilišče. Red je
določal tudi vodenje finančnega premoženja, ceno zdraviliške in glasbene ta-
kse za obiskovalce ter zdraviliško dobo. Zdraviliška komisija v Opatiji je bila
ustanovljena leta 1899, v Gradežu 1892 in Portorožu 1897. Vse so delovale po
predstavljenem načelu.
Država in njena ministrstva, zlasti železniško in trgovinsko oziroma
kasneje za javna dela, so posebej podpirali tudi ustanavljanje deželnih zvez za
pospeševanje tujskega prometa, v katere so se vključevala olepševalna društva
in sorodne organizacije. V manjših krajih, kjer ni bilo olepševalnih društev,
so njihovo funkcijo včasih prevzemale občine, ki so bile prav tako vključe-
ne v deželne zveze. Včasih so bili člani zveze tudi hotelirji, gostilničarji in la-
stniki restavracij. V zveze so bile vključene tudi zdraviliške komisije. Vse zve-
ze, združenja, društva in druge organizacije za pospeševanje turizma so lahko
postali člani na državni ravni leta 1906 ustanovljene centralne konference av-
strijskih deželnih zvez za tujski promet (Janša-Zorn, 2003, 217). Konferenca
je služila kot centralni urad, ki je informiral in združeval informacije glede
269 AST,I.R.Luogotenenza,Società1850–1919,ClassificaB/XVI/I,š.17:Societàperilpromovimento
del concorso del forestiere in Strugnano bei Pirano, 844, 1909.
214
so želeli preučiti načine, kako izboljšati prometno dostopnost (prek kopnega
in morja), urediti razsvetljavo ulic, oskrbo z vodo, poštno službo, telegraf in
telefon, varnost, pogozdovanje območja in vse, kar je bilo potrebno za to, da
so se gostje počutili udobno in prijetno. Strunjan tedaj še ni bil uradno razla-
šen za zdraviliški kraj, zaradi tega si je olepševalno društvo zadalo zahtevne
naloge, da bi kraj pripeljalo do uradne zakonske zdraviliške ureditve. Statut
oziroma pravila društev že obstoječih zdraviliških krajev so poudarjala pred-
vsem ohranjanje in urejanja zdravilišča; v Strunjanu je opazna razlika, saj so si
šele prizadevali za ustanovitev zdraviliškega kraja.269
V obmorskih krajih so za turistično dejavnost in promocijo poleg dru-
štev skrbele tudi zdraviliške komisije. Posamezni kraji, ki so prakticirali
zdravljenje z morskimi, sončnimi, blatnimi in zračnimi kopelmi, so uradno
pridobili status zdravilišča in zdraviliški red z zakonskim odlokom, ki ga je
izdalo notranje ministrstvo v okviru namestništva za Avstrijsko-ilirsko pri-
morje. Zdraviliški redi so natančno določali upravni obseg okraja, ustano-
vitev zdraviliške komisije in njeno članstvo. Zdraviliška komisija je skrbela
za upravljanje zdravilišča, imenovanje osebja, nadzirala delovanje zdraviliških
zavodov, skrbela za urejeno okolico in za razvoj kraja ter namestitve, prepreče-
vala morebitne negativne odzive na dejavnost v zdravilišču, razglašala uredbe
v zvezi z gosti ter urejala cene prevozov v kraj. Delovanje komisije je nadzoro-
valo okrajno politično glavarstvo, pod katerega je spadalo zdravilišče. Red je
določal tudi vodenje finančnega premoženja, ceno zdraviliške in glasbene ta-
kse za obiskovalce ter zdraviliško dobo. Zdraviliška komisija v Opatiji je bila
ustanovljena leta 1899, v Gradežu 1892 in Portorožu 1897. Vse so delovale po
predstavljenem načelu.
Država in njena ministrstva, zlasti železniško in trgovinsko oziroma
kasneje za javna dela, so posebej podpirali tudi ustanavljanje deželnih zvez za
pospeševanje tujskega prometa, v katere so se vključevala olepševalna društva
in sorodne organizacije. V manjših krajih, kjer ni bilo olepševalnih društev,
so njihovo funkcijo včasih prevzemale občine, ki so bile prav tako vključe-
ne v deželne zveze. Včasih so bili člani zveze tudi hotelirji, gostilničarji in la-
stniki restavracij. V zveze so bile vključene tudi zdraviliške komisije. Vse zve-
ze, združenja, društva in druge organizacije za pospeševanje turizma so lahko
postali člani na državni ravni leta 1906 ustanovljene centralne konference av-
strijskih deželnih zvez za tujski promet (Janša-Zorn, 2003, 217). Konferenca
je služila kot centralni urad, ki je informiral in združeval informacije glede
269 AST,I.R.Luogotenenza,Società1850–1919,ClassificaB/XVI/I,š.17:Societàperilpromovimento
del concorso del forestiere in Strugnano bei Pirano, 844, 1909.
214
