Page 42 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 42
turizem v avstrijskem primorju
med Francijo in Avstrijo leta 173319 spremenili itinerarij. Tako so se iz Benetk
odpravili v cesarsko mesto Gorico, mesto z dolgimi ulicami in ozkimi hišami,
gradom, ki naj bi bil tedaj v slabem stanju in naj bi ga varoval garnizon le tris-
totih mož (Shaw, 1999, 90). Za raziskovalce je lahko zanimiv podatek o slo-
venskem jeziku, ki naj po Swintonovem mnenju ne bi segal zahodneje od Go-
rice. V mestu so po njegovih zapisih govorili še italijansko, nemško in čudno
latinščino,20 ki naj bi jo govorili domačini. Tu govori o furlanščini, ki jo v svo-
jih opisih omenjajo tudi drugi popotniki in se jim je nasploh zdela zanimiv
pojav. Podobno je pol stoletja pred njim Edward Brown o jeziku Kranjcev pi-
sal kot o slovanskem narečju (Brown, 1685, 83).21 Še drugi obiskovalci, gran-
dtouristi in raziskovalci so poročali o njihovih potovanjih po slovenskem ob-
močju, zlasti kraškem podzemlju, kar bo podrobneje predstavljeno v poglavju
o jamskem turizmu.
Skozi stoletja je Grand Tour spreminjal svoje značilnosti. Na začet-
ku je potovanje trajalo tudi več let, saj je moral mladenič v namen svoje kul-
turne formacije osvojiti umetniško znanje in se morebiti spoznati z drugi-
mi jeziki. Pomenilo je nekakšno potovalno šolo. V drugi polovici 17. stoletja
je Grand Tour dobil nove značilnosti. Potovanje je postalo bolj stacionar-
no, mladi plemiči so dlje časa prebivali v vzgojnem kolegiju (internatu), naj-
pogosteje so bili v Italiji (Battilani, 2009, 88). V 18. stoletju so se značilnosti
Grand Toura začele še koreniteje spreminjati. Poleg tega, da se je potovanje
razširilo tudi na druge družbene kategorije prebivalstva, saj so se mladim
aristokratom in bogatim meščanom pridružili še pisatelji, umetniki, filozo-
fi in tudi predstavniki srednjega sloja, je trajalo manj časa (do štiri mesece),
spreminjale so se starostne skupine, saj so se potovanj udeleževali tudi odra-
sli moški. Zmotna je predstava, da so popotniki oziroma grandtouristi pri-
hajali le z zahoda Evrope. V zgodovinopisju je bilo precej pozornosti pose-
večene raznim »zahodnim« piscem, veliko manj pa tistim, ki so prihajali z
vzhoda.22
19 Poljska nasledstvena vojna (1733–1735).
20 Ta jezik naj bi se bližal francoščini, ki je bila težko razumljiva za ostale, ki so sicer govorili italijanski
jezik (npr. Benečane).
21 The Carniolinas speak a Dialect of the Sclavonian, but in this parts they have a Language called Lingua
Fullana, or Friulana; he that speaketh Italian may understand much thereof. The Lords Prayer in that
Language begins thus, Pari Nestri ch’ ees in Cijl See Santificaat tuto nom, etc.
22 S popotniki in pisci oziroma poročevalci z vzhoda se je precej sistematično ukvarjala skupina
raziskovalcev pod vodstvom Wendy Bracewell v sklopu projekta East Looks West: East European
Travel Writing on European Identities and Divisions, 1550 – 2000.
40
med Francijo in Avstrijo leta 173319 spremenili itinerarij. Tako so se iz Benetk
odpravili v cesarsko mesto Gorico, mesto z dolgimi ulicami in ozkimi hišami,
gradom, ki naj bi bil tedaj v slabem stanju in naj bi ga varoval garnizon le tris-
totih mož (Shaw, 1999, 90). Za raziskovalce je lahko zanimiv podatek o slo-
venskem jeziku, ki naj po Swintonovem mnenju ne bi segal zahodneje od Go-
rice. V mestu so po njegovih zapisih govorili še italijansko, nemško in čudno
latinščino,20 ki naj bi jo govorili domačini. Tu govori o furlanščini, ki jo v svo-
jih opisih omenjajo tudi drugi popotniki in se jim je nasploh zdela zanimiv
pojav. Podobno je pol stoletja pred njim Edward Brown o jeziku Kranjcev pi-
sal kot o slovanskem narečju (Brown, 1685, 83).21 Še drugi obiskovalci, gran-
dtouristi in raziskovalci so poročali o njihovih potovanjih po slovenskem ob-
močju, zlasti kraškem podzemlju, kar bo podrobneje predstavljeno v poglavju
o jamskem turizmu.
Skozi stoletja je Grand Tour spreminjal svoje značilnosti. Na začet-
ku je potovanje trajalo tudi več let, saj je moral mladenič v namen svoje kul-
turne formacije osvojiti umetniško znanje in se morebiti spoznati z drugi-
mi jeziki. Pomenilo je nekakšno potovalno šolo. V drugi polovici 17. stoletja
je Grand Tour dobil nove značilnosti. Potovanje je postalo bolj stacionar-
no, mladi plemiči so dlje časa prebivali v vzgojnem kolegiju (internatu), naj-
pogosteje so bili v Italiji (Battilani, 2009, 88). V 18. stoletju so se značilnosti
Grand Toura začele še koreniteje spreminjati. Poleg tega, da se je potovanje
razširilo tudi na druge družbene kategorije prebivalstva, saj so se mladim
aristokratom in bogatim meščanom pridružili še pisatelji, umetniki, filozo-
fi in tudi predstavniki srednjega sloja, je trajalo manj časa (do štiri mesece),
spreminjale so se starostne skupine, saj so se potovanj udeleževali tudi odra-
sli moški. Zmotna je predstava, da so popotniki oziroma grandtouristi pri-
hajali le z zahoda Evrope. V zgodovinopisju je bilo precej pozornosti pose-
večene raznim »zahodnim« piscem, veliko manj pa tistim, ki so prihajali z
vzhoda.22
19 Poljska nasledstvena vojna (1733–1735).
20 Ta jezik naj bi se bližal francoščini, ki je bila težko razumljiva za ostale, ki so sicer govorili italijanski
jezik (npr. Benečane).
21 The Carniolinas speak a Dialect of the Sclavonian, but in this parts they have a Language called Lingua
Fullana, or Friulana; he that speaketh Italian may understand much thereof. The Lords Prayer in that
Language begins thus, Pari Nestri ch’ ees in Cijl See Santificaat tuto nom, etc.
22 S popotniki in pisci oziroma poročevalci z vzhoda se je precej sistematično ukvarjala skupina
raziskovalcev pod vodstvom Wendy Bracewell v sklopu projekta East Looks West: East European
Travel Writing on European Identities and Divisions, 1550 – 2000.
40
