Page 43 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 43
»prototurizem« ...
Italija in Sredozemlje sta v očeh (predvsem angleških) evropskih aristok-
ratov postopoma izgubila nekdanji blišč oziroma dobila predznak nerazvitega
območja v smislu civilizacijskega in gospodarskega razvoja (v okviru tedanjih
smernic mednarodnega trgovanja in razvoja industrije). Kljub temu interes do
potovanja po Italiji ni povsem zamrl, saj se je zanimanje iz izobraževalne in
kulturne sfere (kulturnega formiranja) premaknilo v občudovanje narave in
krajine (obisk eksotične narave in kulturnih spomenikov). Zanimiva so pos-
tajala tudi večja urbanizirana mesta, popotniki so se zanimali za nove tehno-
logije in »tovarne«. Potovanje se je usmerilo v London, Dunaj, Prago, Pariz
in St. Petersburg (Battilani, 2009; Boyer, 1997, 30), hkrati pa se je iz kultur-
ne formacije preusmerilo bolj v potovanje iz užitka in obisk nenavadnih na-
ravnih znamenitosti. Večji avanturisti so se v želji po spoznavanju eksotike v
17. in 18. stoletju odpravljali proti Levantu, kjer so iskali neevropske elemente
znotraj vzhodne sredozemske kulture (Carmichael, 1991, 41).23 Sredi 18. stole-
tja smo bili v Evropi priča izboljšavam cestnega omrežja in nastanitev. Pred-
vsem v večjih mestih so se pojavili hoteli, restavracije in kavarne, nastanitev
konjev tudi ni bila več primarna funkcija nastanitvenih obratov. Restavracije
in kavarne, v katere je bil končno dovoljen tudi vstop ženskam, so bile dostoj-
no urejene (Boyer, 1997, 32–33).
Tekom 19. stoletja pa je Grand Tour počasi prešel iz mode, ohranjali so
ga predvsem bogati Američani, ki so v Evropo prihajali v želji po iskanju arhi-
tekturnih in umetniških pričevanj. Nove modne smernice so narekovale po-
tovanje v eksotične dežele, Angleži so radi raziskovali kolonije, kot je Indi-
ja, se usmerjali v južno Afriko, Šri Lanko, Avstralijo in Nova Zelandijo. Med
najzanimivejše dežele je sodil tudi Egipt, kjer je bilo veliko zanimanja za arhe-
ološka odkrivanja. V eksotičnih deželah so popotniki iskali naravne in kul-
turne znamenitosti ter se udeleževali lovov na merjasce in tigre ter drugih
avanturističnih podvigov (Battilani, 2009, 91–92; Towner, 1985).
Danes se Grand Tour ponovno izraža v oblikah študentskih izmenjav za
določeno obdobje, v obliki študija na univerzah v drugih državah.24 Vrsta po-
tovanja, ki ima kot cilj izobraževanje, spoznavanje drugih kultur in sprostitev,
je torej prisotna tudi v današnjem času. Potovanje je sicer časovno krajše, po-
gostejše in intenzivnejše, kar omogočajo sodobna komunikacijska in prevo-
zna sredstva. Grand Tour je imel v zgodovini turizma pomembno vlogo, kar
23 Tak popotnik je bil denimo Škot William Lithgow.
24 To obliko potovanja v današnjem času poznamo pod terminoma študijsko potovanje in kulturni
turizem (Lebe, 2008).
41
Italija in Sredozemlje sta v očeh (predvsem angleških) evropskih aristok-
ratov postopoma izgubila nekdanji blišč oziroma dobila predznak nerazvitega
območja v smislu civilizacijskega in gospodarskega razvoja (v okviru tedanjih
smernic mednarodnega trgovanja in razvoja industrije). Kljub temu interes do
potovanja po Italiji ni povsem zamrl, saj se je zanimanje iz izobraževalne in
kulturne sfere (kulturnega formiranja) premaknilo v občudovanje narave in
krajine (obisk eksotične narave in kulturnih spomenikov). Zanimiva so pos-
tajala tudi večja urbanizirana mesta, popotniki so se zanimali za nove tehno-
logije in »tovarne«. Potovanje se je usmerilo v London, Dunaj, Prago, Pariz
in St. Petersburg (Battilani, 2009; Boyer, 1997, 30), hkrati pa se je iz kultur-
ne formacije preusmerilo bolj v potovanje iz užitka in obisk nenavadnih na-
ravnih znamenitosti. Večji avanturisti so se v želji po spoznavanju eksotike v
17. in 18. stoletju odpravljali proti Levantu, kjer so iskali neevropske elemente
znotraj vzhodne sredozemske kulture (Carmichael, 1991, 41).23 Sredi 18. stole-
tja smo bili v Evropi priča izboljšavam cestnega omrežja in nastanitev. Pred-
vsem v večjih mestih so se pojavili hoteli, restavracije in kavarne, nastanitev
konjev tudi ni bila več primarna funkcija nastanitvenih obratov. Restavracije
in kavarne, v katere je bil končno dovoljen tudi vstop ženskam, so bile dostoj-
no urejene (Boyer, 1997, 32–33).
Tekom 19. stoletja pa je Grand Tour počasi prešel iz mode, ohranjali so
ga predvsem bogati Američani, ki so v Evropo prihajali v želji po iskanju arhi-
tekturnih in umetniških pričevanj. Nove modne smernice so narekovale po-
tovanje v eksotične dežele, Angleži so radi raziskovali kolonije, kot je Indi-
ja, se usmerjali v južno Afriko, Šri Lanko, Avstralijo in Nova Zelandijo. Med
najzanimivejše dežele je sodil tudi Egipt, kjer je bilo veliko zanimanja za arhe-
ološka odkrivanja. V eksotičnih deželah so popotniki iskali naravne in kul-
turne znamenitosti ter se udeleževali lovov na merjasce in tigre ter drugih
avanturističnih podvigov (Battilani, 2009, 91–92; Towner, 1985).
Danes se Grand Tour ponovno izraža v oblikah študentskih izmenjav za
določeno obdobje, v obliki študija na univerzah v drugih državah.24 Vrsta po-
tovanja, ki ima kot cilj izobraževanje, spoznavanje drugih kultur in sprostitev,
je torej prisotna tudi v današnjem času. Potovanje je sicer časovno krajše, po-
gostejše in intenzivnejše, kar omogočajo sodobna komunikacijska in prevo-
zna sredstva. Grand Tour je imel v zgodovini turizma pomembno vlogo, kar
23 Tak popotnik je bil denimo Škot William Lithgow.
24 To obliko potovanja v današnjem času poznamo pod terminoma študijsko potovanje in kulturni
turizem (Lebe, 2008).
41
