Page 44 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 44
turizem v avstrijskem primorju
kaže tudi na to, da so bile pojavu posvečene številne študije in raziskave,25 ki
pa so bile označene kot preveč deskriptivne s pomanjkljivim analitičnim pris-
topom, kar je privedlo do stereotipizacij in nasprotij (Towner, 1985).
Potovanje v predindustrijski dobi je bilo tako s finančnega in organiza-
cijskega kakor s časovnega vidika zapletenejše. Še v 18. in na začetku 19. stole-
tja so se potniki srečevali s številnimi ovirami že ob samem načrtovanju poti,
saj so jih omejevali »birokratski« postopki pridobivanja dovoljenj za potova-
nje (potne listine).26 Vladarji in plemiči so navadno potovali s svojimi kočija-
mi, premožnejši so si lahko privoščili potovanje s poštno kočijo. Pri tovrstnem
potovanju so ravno tako veljale določene restrikcije glede dovoljene količine
prtljage,27 njene vsebine ali svobodnega prestavljanja na druge poštne kočije.
Potne listine so morali potniki pokazati vsakokratni oblasti, če jih je le-ta že-
lela pregledati. Potniki sami so plačevali mitnine na prehodih deželnih meja
in mitnicah, za varnost svoje prtljage so morali poskrbeti sami. V splošnem je
bilo potovanje s poštno kočijo nevarno, saj so se potniki morali soočati s šte-
vilnimi težavami, med katerimi je bila tudi pomanjkljiva varnost. Na poti so
se na eni strani srečevali z berači, na drugi z roparji in ostalimi cestnimi raz-
bojniki.28
Pred razvojem modernih oblik turizma zgodovinopisje identificira še
eno njegovo predhodno obliko, letovanje. Letovanja so vezana na preživlja-
nje prostega časa v podeželskih vilah in na športne dejavnosti v 16. in 17. sto-
letju.29 Povezujemo jih z uživanjem prostega časa v neokrnjeni naravi, kjer so
se aristokrati na območju svojih podeželskih vil posvečali različnim sprostit-
vam in zabavam, športnim aktivnostim, lovu ter socialnim odnosom. Ta vrsta
prototurizma je bila posvečena brezdelju v določenem, navadno neurbanem
okolju. Udeleževali so se je le povabljeni gosti. V drugi polovici 17. stoletja se je
moda začela spreminjati in takrat se je kraj preživljanja prostega časa aristok-
25 Towner v svojem pripsevku o Grand touru prikaže rezultate analize na primeru 108 obravnavanih
potovanj, ki jih je izluščil iz 925 objavljenih poti med letoma 1547 in 1840.
26 Izdajanje potnih listin je bil zapleten proces, saj so veljale posebne za potovanje po deželi, za
potovanje izven njenih meja ter za potovanje izven države. Prim. Kranjske (Holz, 1994, 143).
27 Prim. na Kranjskem je določal patent iz leta 1773.
28 Proti beračenju na cestah so bili že v drugi polovici 18. stoletja sprejeti številni ukrepi. Na
Primorskem in Notranjskem so bili cestni razbojniki znani pod imeni »Benečani«, »Istrani« in
»Čiči«. Med najbolj ogrožene poti je spadala ravno cesta Trst–Ljubljana, zlasti na Postojnskem,
o čemer lahko pogosto beremo v pričevanjih popotnikov, ki so obiskovali bližnje kraške
zanimivosti. Po obdobju Ilirskih provinc, ko so nekako uspeli zatreti oziroma omejiti roparstvo,
in po ponovnem nastopu avstrijske oblasti se je izdaja potnih listin in dovoljenj še poostrila ter
podražila, kar je sicer omogočilo precejšen nadzor, a težje udejstvovanje na potovanjih (Holz,
1994, 143–145).
29 Začetke ponovno beležimo v Angliji.
42
kaže tudi na to, da so bile pojavu posvečene številne študije in raziskave,25 ki
pa so bile označene kot preveč deskriptivne s pomanjkljivim analitičnim pris-
topom, kar je privedlo do stereotipizacij in nasprotij (Towner, 1985).
Potovanje v predindustrijski dobi je bilo tako s finančnega in organiza-
cijskega kakor s časovnega vidika zapletenejše. Še v 18. in na začetku 19. stole-
tja so se potniki srečevali s številnimi ovirami že ob samem načrtovanju poti,
saj so jih omejevali »birokratski« postopki pridobivanja dovoljenj za potova-
nje (potne listine).26 Vladarji in plemiči so navadno potovali s svojimi kočija-
mi, premožnejši so si lahko privoščili potovanje s poštno kočijo. Pri tovrstnem
potovanju so ravno tako veljale določene restrikcije glede dovoljene količine
prtljage,27 njene vsebine ali svobodnega prestavljanja na druge poštne kočije.
Potne listine so morali potniki pokazati vsakokratni oblasti, če jih je le-ta že-
lela pregledati. Potniki sami so plačevali mitnine na prehodih deželnih meja
in mitnicah, za varnost svoje prtljage so morali poskrbeti sami. V splošnem je
bilo potovanje s poštno kočijo nevarno, saj so se potniki morali soočati s šte-
vilnimi težavami, med katerimi je bila tudi pomanjkljiva varnost. Na poti so
se na eni strani srečevali z berači, na drugi z roparji in ostalimi cestnimi raz-
bojniki.28
Pred razvojem modernih oblik turizma zgodovinopisje identificira še
eno njegovo predhodno obliko, letovanje. Letovanja so vezana na preživlja-
nje prostega časa v podeželskih vilah in na športne dejavnosti v 16. in 17. sto-
letju.29 Povezujemo jih z uživanjem prostega časa v neokrnjeni naravi, kjer so
se aristokrati na območju svojih podeželskih vil posvečali različnim sprostit-
vam in zabavam, športnim aktivnostim, lovu ter socialnim odnosom. Ta vrsta
prototurizma je bila posvečena brezdelju v določenem, navadno neurbanem
okolju. Udeleževali so se je le povabljeni gosti. V drugi polovici 17. stoletja se je
moda začela spreminjati in takrat se je kraj preživljanja prostega časa aristok-
25 Towner v svojem pripsevku o Grand touru prikaže rezultate analize na primeru 108 obravnavanih
potovanj, ki jih je izluščil iz 925 objavljenih poti med letoma 1547 in 1840.
26 Izdajanje potnih listin je bil zapleten proces, saj so veljale posebne za potovanje po deželi, za
potovanje izven njenih meja ter za potovanje izven države. Prim. Kranjske (Holz, 1994, 143).
27 Prim. na Kranjskem je določal patent iz leta 1773.
28 Proti beračenju na cestah so bili že v drugi polovici 18. stoletja sprejeti številni ukrepi. Na
Primorskem in Notranjskem so bili cestni razbojniki znani pod imeni »Benečani«, »Istrani« in
»Čiči«. Med najbolj ogrožene poti je spadala ravno cesta Trst–Ljubljana, zlasti na Postojnskem,
o čemer lahko pogosto beremo v pričevanjih popotnikov, ki so obiskovali bližnje kraške
zanimivosti. Po obdobju Ilirskih provinc, ko so nekako uspeli zatreti oziroma omejiti roparstvo,
in po ponovnem nastopu avstrijske oblasti se je izdaja potnih listin in dovoljenj še poostrila ter
podražila, kar je sicer omogočilo precejšen nadzor, a težje udejstvovanje na potovanjih (Holz,
1994, 143–145).
29 Začetke ponovno beležimo v Angliji.
42
