Page 49 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 49
turizem kot ekonomski in socialni pojav
erapije in termalne vode. Za razliko od antičnega obdobja so termalni kraji v
ospredju služili za zdravljenje in ne za zabavo. Čeravno so v prvi vrsti obisk zaz-
namovali zdravstveni vzroki, je sprostitev kmalu postala pomemben element
bivanja v termah. Tudi zdravniški traktati so promovirali sproščanje, sprehode
in druženje, ki naj bi pozitivno vplivali na zdravljenje različnih tegob. Vendar
sprostitve in zabave v termah ne moremo primerjati s kasnejšim vzorcem pre-
življanja prostega časa v termalnih letoviščih, ki so ga uvedli Angleži (Battila-
ni, 2009; Boyer, 1995).
Za ponovno odkritje mode preživljanja prostega časa v termalnih kra-
jih so zaslužni aristokrati in bogati meščani. Angleška termalna in kasneje
morska letovišča 17. in 18. stoletja predstavljajo začetke modernega razvoja tu-
ristične dejavnosti, ki se je s časovnim zamikom razširila tudi na celini. Medi-
cina je ponovno odkrila zdravilne učinke kopanja v termalni vodi in njenega
pitja. V 18. stoletju so bili prepričani, da voda zdravi melanholijo in hipohon-
drijo, v 19. pa bolezni živcev in živčnih zlomov (Blackbourn, 2002, 10).
Sedeži zdravilnih praks so tekom 18. in 19. stoletja postali kraji spro-
stitve in razvedrila ter umika iz razvijajočih se mestnih industrijskih središč.
Letovanje v termalnih krajih je pomenilo odmik iz kraja dela v kraj sprostitve
in zabave. Zdraviliški vidik in terapevtski učinek termalne vode sta posto-
poma postala le izgovor za uživanje v igrah, novih poznanstvih, v družbi ug-
lednih in premožnih posameznikov ter daleč od industrijskih središč. Druže-
nje v termalnih letoviščih je pomenilo dvoje, po eni strani je simboliziralo beg
iz delovnega okolja, po drugi pa je predstavljalo statusni simbol pripadnosti
višjemu družbenemu stanu in potrošnjo na visoki ravni (Paloscia, 2005, 266).
Prva termalna destinacija, ki je poleg zdravstvenih storitev nudila tudi
zabavo, je bil angleški Bath, ki je že konec 16. stoletja privabljal elitne goste.
Tamkajšnjo vodo je analiziral W. Towner, zdravnik, ki je odkril njeno zdravil-
nost. Na začetku 17. stoletja so se vrstile investicije v nastanitveno infrastruk-
turo. Tekom stoletja so v notranjosti termalnega resorja zgradili gledališča,
koncertne kavarne, plesne dvorane, čitalnice, trgovine, restavracije in okrep-
čevalnice, uredili parke in sprehajalne poti, ki so privabljali goste in zadoščali
njihovi želji po zabavi. Bath se je iz zdraviliškega kraja postopoma razvil v kraj
sprostitve in razvedrila za aristokrate. Zdravstveni nameni so se umikali za-
bavi, ki je postala osrednja dejavnost zdravilišča. Glavne zasluge za to je imel
Richard Beau Nash (1674–1762), ki je bil v letovišču gostitelj vseh prireditev
– Master of Ceremonies. Največji razcvet je kraj dosegel v 18. stoletju. Velik us-
peh Batha je bil odvisen tudi od ugodne geografske lege v bližini finančnih in
trgovskih središč. V drugi polovici 18. stoletja (oziroma po letu 1770) so kraj
47
erapije in termalne vode. Za razliko od antičnega obdobja so termalni kraji v
ospredju služili za zdravljenje in ne za zabavo. Čeravno so v prvi vrsti obisk zaz-
namovali zdravstveni vzroki, je sprostitev kmalu postala pomemben element
bivanja v termah. Tudi zdravniški traktati so promovirali sproščanje, sprehode
in druženje, ki naj bi pozitivno vplivali na zdravljenje različnih tegob. Vendar
sprostitve in zabave v termah ne moremo primerjati s kasnejšim vzorcem pre-
življanja prostega časa v termalnih letoviščih, ki so ga uvedli Angleži (Battila-
ni, 2009; Boyer, 1995).
Za ponovno odkritje mode preživljanja prostega časa v termalnih kra-
jih so zaslužni aristokrati in bogati meščani. Angleška termalna in kasneje
morska letovišča 17. in 18. stoletja predstavljajo začetke modernega razvoja tu-
ristične dejavnosti, ki se je s časovnim zamikom razširila tudi na celini. Medi-
cina je ponovno odkrila zdravilne učinke kopanja v termalni vodi in njenega
pitja. V 18. stoletju so bili prepričani, da voda zdravi melanholijo in hipohon-
drijo, v 19. pa bolezni živcev in živčnih zlomov (Blackbourn, 2002, 10).
Sedeži zdravilnih praks so tekom 18. in 19. stoletja postali kraji spro-
stitve in razvedrila ter umika iz razvijajočih se mestnih industrijskih središč.
Letovanje v termalnih krajih je pomenilo odmik iz kraja dela v kraj sprostitve
in zabave. Zdraviliški vidik in terapevtski učinek termalne vode sta posto-
poma postala le izgovor za uživanje v igrah, novih poznanstvih, v družbi ug-
lednih in premožnih posameznikov ter daleč od industrijskih središč. Druže-
nje v termalnih letoviščih je pomenilo dvoje, po eni strani je simboliziralo beg
iz delovnega okolja, po drugi pa je predstavljalo statusni simbol pripadnosti
višjemu družbenemu stanu in potrošnjo na visoki ravni (Paloscia, 2005, 266).
Prva termalna destinacija, ki je poleg zdravstvenih storitev nudila tudi
zabavo, je bil angleški Bath, ki je že konec 16. stoletja privabljal elitne goste.
Tamkajšnjo vodo je analiziral W. Towner, zdravnik, ki je odkril njeno zdravil-
nost. Na začetku 17. stoletja so se vrstile investicije v nastanitveno infrastruk-
turo. Tekom stoletja so v notranjosti termalnega resorja zgradili gledališča,
koncertne kavarne, plesne dvorane, čitalnice, trgovine, restavracije in okrep-
čevalnice, uredili parke in sprehajalne poti, ki so privabljali goste in zadoščali
njihovi želji po zabavi. Bath se je iz zdraviliškega kraja postopoma razvil v kraj
sprostitve in razvedrila za aristokrate. Zdravstveni nameni so se umikali za-
bavi, ki je postala osrednja dejavnost zdravilišča. Glavne zasluge za to je imel
Richard Beau Nash (1674–1762), ki je bil v letovišču gostitelj vseh prireditev
– Master of Ceremonies. Največji razcvet je kraj dosegel v 18. stoletju. Velik us-
peh Batha je bil odvisen tudi od ugodne geografske lege v bližini finančnih in
trgovskih središč. V drugi polovici 18. stoletja (oziroma po letu 1770) so kraj
47
