Page 54 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 54
turizem v avstrijskem primorju
membno vlogo. Uspešno so se razvila tudi morska letovišča Dunquerque,
Calais, Boulogne, Havre in druge destinacije ob Atlantiku, v Sredozemlju pa
Marseilles in Sète. V Španiji in na Portugalskem so kopališki obrati nastali v
Portu, Lizboni in Cádizu. Na območju Nemčije so se med Baltikom in Se-
vernim morjem razvila morska letovišča, med katerimi so bila najbolj znana
in uspešna Doberan, Norderney in Warnemünde, na Holandskem pa Sche-
veningen (Guastalla, 1842, 97). Razvoj severnomorskih letovišč Paloscia pri-
pisuje dejstvu, da je bilo to območje ekonomsko razvitejše, imelo je učinko-
vitejše prometno-komunikacijsko omrežje, ki je omogočilo boljšo dostopnost
letovišč bogatim aristokratskim in meščanskim gostom. Število morskih le-
tovišč je v času od začetka 19. do začetka 20. stoletja zelo naraslo (Paloscia,
2005, 266–67).
V teh krajih so se zadrževali zlasti aristokrati, ki so v poletnih mesecih
iskali mrzlo morje. Plaža je bila navadno razdeljena na tri dele: za moške, za
ženske ter za pare in družine. Določen je bil oblačilni kodeks. Moški, ki se
je kopal v predelu za pare in družine, je moral biti oblečen od vratu do ko-
len, če se je kopal v delu, rezerviranem za moške, so zadostovale kopalne hla-
če. Ženske so morale biti popolnoma pokrite, ne glede na to, kje so se kopale
(Urbain, 2003, 97). Zdravniki načeloma niso nasprotovali kopanju brez ob-
lačil, je pa bilo to dejanje moralno neprimerno, nespodobno. Lokalne oblasti
so v ta namen sprejemale odloke, ki so določali pravila vedenja na kopališčih.
Zdravniki so priporočali volnena in čim bolj ohlapna, široka oblačila, ki ne
bi ovirala gibanja. Na plaži ni bilo dovoljeno preoblačenje, kar je spodbudilo
postavitev kabin. Kabine so nosili, jih prevažali na kolesih ali s konji vlekli v
morje, do prvih valov, kjer so se kopalci lahko spustili v vodo. Gospe so pri ko-
panju spremljali za to določeni uslužbenci, ki so jih včasih tudi nosili in spuš-
čali v vodo. Domačini so tako postali nekakšni vodniki za kopalce. Od njih so
pričakovali treznost, previdnost, diskretnost in seveda moralno primerno ve-
denje. Zdravniki so priporočali hiter potop v vodo, brez oklevanja, gibanje v
morju in telovadbo oziroma sprehod takoj po izstopu iz morja. Po kopanju so
priporočali okrepčilo s piškotom in kozarcem španskega vina. Zdravniki so si
bili edini, da je dnevno priporočeno le eno od pet- do dvajsetminutno kopa-
nje v morju, odvisno od telesnih značilnostih posameznika in razmer morja
(Désert, 1986, 381–82). Razvoj morskih letovišč je usmerjal višji sloj, politična
in kulturna elita, ob zavedanju ekonomske vloge, ki jo je turistična dejavnost
pridobivala, pa so se pojavili tudi financerji, vlagatelji v infrastrukturo.
so novo modo širili tudi umetniki in pisatelji, ki so v svojih delih navdušeno pisali o obmorskih
vasicah (Désert, 1986, 382).
52
membno vlogo. Uspešno so se razvila tudi morska letovišča Dunquerque,
Calais, Boulogne, Havre in druge destinacije ob Atlantiku, v Sredozemlju pa
Marseilles in Sète. V Španiji in na Portugalskem so kopališki obrati nastali v
Portu, Lizboni in Cádizu. Na območju Nemčije so se med Baltikom in Se-
vernim morjem razvila morska letovišča, med katerimi so bila najbolj znana
in uspešna Doberan, Norderney in Warnemünde, na Holandskem pa Sche-
veningen (Guastalla, 1842, 97). Razvoj severnomorskih letovišč Paloscia pri-
pisuje dejstvu, da je bilo to območje ekonomsko razvitejše, imelo je učinko-
vitejše prometno-komunikacijsko omrežje, ki je omogočilo boljšo dostopnost
letovišč bogatim aristokratskim in meščanskim gostom. Število morskih le-
tovišč je v času od začetka 19. do začetka 20. stoletja zelo naraslo (Paloscia,
2005, 266–67).
V teh krajih so se zadrževali zlasti aristokrati, ki so v poletnih mesecih
iskali mrzlo morje. Plaža je bila navadno razdeljena na tri dele: za moške, za
ženske ter za pare in družine. Določen je bil oblačilni kodeks. Moški, ki se
je kopal v predelu za pare in družine, je moral biti oblečen od vratu do ko-
len, če se je kopal v delu, rezerviranem za moške, so zadostovale kopalne hla-
če. Ženske so morale biti popolnoma pokrite, ne glede na to, kje so se kopale
(Urbain, 2003, 97). Zdravniki načeloma niso nasprotovali kopanju brez ob-
lačil, je pa bilo to dejanje moralno neprimerno, nespodobno. Lokalne oblasti
so v ta namen sprejemale odloke, ki so določali pravila vedenja na kopališčih.
Zdravniki so priporočali volnena in čim bolj ohlapna, široka oblačila, ki ne
bi ovirala gibanja. Na plaži ni bilo dovoljeno preoblačenje, kar je spodbudilo
postavitev kabin. Kabine so nosili, jih prevažali na kolesih ali s konji vlekli v
morje, do prvih valov, kjer so se kopalci lahko spustili v vodo. Gospe so pri ko-
panju spremljali za to določeni uslužbenci, ki so jih včasih tudi nosili in spuš-
čali v vodo. Domačini so tako postali nekakšni vodniki za kopalce. Od njih so
pričakovali treznost, previdnost, diskretnost in seveda moralno primerno ve-
denje. Zdravniki so priporočali hiter potop v vodo, brez oklevanja, gibanje v
morju in telovadbo oziroma sprehod takoj po izstopu iz morja. Po kopanju so
priporočali okrepčilo s piškotom in kozarcem španskega vina. Zdravniki so si
bili edini, da je dnevno priporočeno le eno od pet- do dvajsetminutno kopa-
nje v morju, odvisno od telesnih značilnostih posameznika in razmer morja
(Désert, 1986, 381–82). Razvoj morskih letovišč je usmerjal višji sloj, politična
in kulturna elita, ob zavedanju ekonomske vloge, ki jo je turistična dejavnost
pridobivala, pa so se pojavili tudi financerji, vlagatelji v infrastrukturo.
so novo modo širili tudi umetniki in pisatelji, ki so v svojih delih navdušeno pisali o obmorskih
vasicah (Désert, 1986, 382).
52
