Page 50 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 50
turizem v avstrijskem primorju
pričeli obiskovati tudi srednji sloj in trgovci. Aristokrati in bogati meščani so
tedaj pričeli iskati druge elitne desitnacije (Tunbridge Wells in Epsom). Po-
pulacija, ki je obiskovala Bath, se je postopoma začela tudi starati. Okrog leta
1830 je bil kraj ponovno znan kot zdravilišče, kjer so se zdravili predvsem sta-
rejši in invalidi (Battilani, 2009, 99–101; Boyer, 1997, 33–39).
Konec 18. in na začetku 19. stoletja so se termalni kraji turistično razvi-
jali na celini. Spa1 v Belgiji so konec 18. stoletja pričeli promovirati Angleži.
Pitje tamkajšnje vode je zanje postala nuja. Mesto se je razvilo v mondeno ter-
malno središče za aristokratske goste. Tudi kraljeve družine so pri afirmaciji
nekaterih termalnih letovišč igrale ključno vlogo. Tako je nadvojvoda Baden
v Nemčiji uvedel Baden-Baden (začetek 19. stoletja), toskanski nadvojvoda je
dal zgraditi terme v Montecatiniju (konec 18. stoletja), parmski vojvoda terme
v Salsomaggioreju (začetek 19. stoletja), medtem ko je piemontski kralj rad za-
hajal v terme Aix (19. stoletje), katerih lastnik je bil. Premožni Habsburžani
(znane osebnosti in kronane glave) in evropski plemiči so radi zahajali v Bo-
hemijo (Češka) in dali krajem tudi ime, Karlsbad (Karlovy Vary, kjer so prvi
zdraviliški dom zgradili že na začetku 18. stoletja, zdravilišče pa se je uveljavi-
lo v drugi polovici 19. stoletja) in Marienbad (Márianské Lázně, ki so se pri-
čele razvijati na začetku 19. stoletja). Poleg omenjenih dveh so bile še znane in
priljubljene toplice Franzensbad (Františkovy Lázně), za goste iz nemško go-
vorečega prostora so bili priljubljeni tudi Meran, Bad Gastein in Ischl (Boyer,
1995, 38–39; Leonardi, 2010, 100).2 Karlsbad je postalo najbolj obiskano zdra-
vilišče monarhije, Marienbad je bil znan tudi po svojih naravnih lepotah. Ro-
mantika je imela svoj vpliv (Steward, 2002, 26). Poleg najprestižnejših so bile
obiskane tudi manj elitne hidrotermalne destinacije, ki so jih obiskovali tudi
manj premožni posamezniki (Leonardi, 2010, 101).
Na Slovenskem so se turistično uspešno razvijale termalne lokalitete,
v prvi vrsti Rogaška Slatina, terme Dobrna, Dolenjske in Rimske toplice ter
drugi kraji. Najbolj uspešno termalno zdravilišče na Slovenskem (Spodnja
Štajerska) je bila Rogaška Slatina, ki je na začetku 19. stoletja prišla v posest
štajerskih deželnih stanov, ki so kupili vrelec in večino okoliških zemljišč. S
soglasjem, ki ga je dunajska vlada izdala 15. 2. 1803, je prevzem vrelcev postal
dokončen, kar je pomenilo tudi, da je bilo izkoriščanje, polnjenje in razpoši-
ljanje vode iz tamkajšnjih vrelcev izključna pravica stanov. V zdravilišču so
1 Izraz spa se še danes uporablja za termalne kraje.
2 V omenjenih zdraviliščih so zdravili različne bolezni. Vichy in Baden sta bila primerna za
zdravljenje revmatikov in ženskih bolezni, Karlsbad, Montecatini in Baden Baden za bolezni
prebavnega trakta, presnove in gibal, Franzensbad za bolezni ledvic, žolča in prebavil, Marienbad
pa za boelzni ledvic, sečil in gibal (Žižek, Cvelfar in Mlacović, 2003, 10).
48
pričeli obiskovati tudi srednji sloj in trgovci. Aristokrati in bogati meščani so
tedaj pričeli iskati druge elitne desitnacije (Tunbridge Wells in Epsom). Po-
pulacija, ki je obiskovala Bath, se je postopoma začela tudi starati. Okrog leta
1830 je bil kraj ponovno znan kot zdravilišče, kjer so se zdravili predvsem sta-
rejši in invalidi (Battilani, 2009, 99–101; Boyer, 1997, 33–39).
Konec 18. in na začetku 19. stoletja so se termalni kraji turistično razvi-
jali na celini. Spa1 v Belgiji so konec 18. stoletja pričeli promovirati Angleži.
Pitje tamkajšnje vode je zanje postala nuja. Mesto se je razvilo v mondeno ter-
malno središče za aristokratske goste. Tudi kraljeve družine so pri afirmaciji
nekaterih termalnih letovišč igrale ključno vlogo. Tako je nadvojvoda Baden
v Nemčiji uvedel Baden-Baden (začetek 19. stoletja), toskanski nadvojvoda je
dal zgraditi terme v Montecatiniju (konec 18. stoletja), parmski vojvoda terme
v Salsomaggioreju (začetek 19. stoletja), medtem ko je piemontski kralj rad za-
hajal v terme Aix (19. stoletje), katerih lastnik je bil. Premožni Habsburžani
(znane osebnosti in kronane glave) in evropski plemiči so radi zahajali v Bo-
hemijo (Češka) in dali krajem tudi ime, Karlsbad (Karlovy Vary, kjer so prvi
zdraviliški dom zgradili že na začetku 18. stoletja, zdravilišče pa se je uveljavi-
lo v drugi polovici 19. stoletja) in Marienbad (Márianské Lázně, ki so se pri-
čele razvijati na začetku 19. stoletja). Poleg omenjenih dveh so bile še znane in
priljubljene toplice Franzensbad (Františkovy Lázně), za goste iz nemško go-
vorečega prostora so bili priljubljeni tudi Meran, Bad Gastein in Ischl (Boyer,
1995, 38–39; Leonardi, 2010, 100).2 Karlsbad je postalo najbolj obiskano zdra-
vilišče monarhije, Marienbad je bil znan tudi po svojih naravnih lepotah. Ro-
mantika je imela svoj vpliv (Steward, 2002, 26). Poleg najprestižnejših so bile
obiskane tudi manj elitne hidrotermalne destinacije, ki so jih obiskovali tudi
manj premožni posamezniki (Leonardi, 2010, 101).
Na Slovenskem so se turistično uspešno razvijale termalne lokalitete,
v prvi vrsti Rogaška Slatina, terme Dobrna, Dolenjske in Rimske toplice ter
drugi kraji. Najbolj uspešno termalno zdravilišče na Slovenskem (Spodnja
Štajerska) je bila Rogaška Slatina, ki je na začetku 19. stoletja prišla v posest
štajerskih deželnih stanov, ki so kupili vrelec in večino okoliških zemljišč. S
soglasjem, ki ga je dunajska vlada izdala 15. 2. 1803, je prevzem vrelcev postal
dokončen, kar je pomenilo tudi, da je bilo izkoriščanje, polnjenje in razpoši-
ljanje vode iz tamkajšnjih vrelcev izključna pravica stanov. V zdravilišču so
1 Izraz spa se še danes uporablja za termalne kraje.
2 V omenjenih zdraviliščih so zdravili različne bolezni. Vichy in Baden sta bila primerna za
zdravljenje revmatikov in ženskih bolezni, Karlsbad, Montecatini in Baden Baden za bolezni
prebavnega trakta, presnove in gibal, Franzensbad za bolezni ledvic, žolča in prebavil, Marienbad
pa za boelzni ledvic, sečil in gibal (Žižek, Cvelfar in Mlacović, 2003, 10).
48
