Page 52 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 52
turizem v avstrijskem primorju
morskih kolonij. Medicinski traktati so opominjali na pozitivne preventivne
in kurativne (za okrepitev) učinke zraka in mrzle morske vode ter odkrivali an-
tične diskurze o njeni zdravilnosti. Vodi in zraku so bili pripisani terapevtski
zdravilni učinki za telo in duha (uspešno naj bi zdravili otožnost, tesnobo in
depresijo) in takrat so bili nekdanji predsodki in strah premagani. Medicina je
glede kopanja v morju oznanjala pravila in teorije ter izoblikovala zgodovinsko
odločilen moment o nadzoru in ritualizaciji neke mode (Urbain, 2003, 76–
77). Iniciatorji nove mode so bili ponovno Angleži, na celini pa so se v prvi fazi
razvijala zlasti letovišča na severnih morjih (Baltik, Severno morje).
Prehod iz termalnih vrelcev na morje se je udejanjil v termalnem vrel-
cu Scarborough, v katerega je vdirala morska voda in mu je bila zato priznana
večja terapevtska vloga (obiskan je bil že od leta 1627). V bližini morskih ko-
pališč se je razvil tako imenovani Kursaal, to je obrat, ki je nastal na enak na-
čin kot termalna poslopja, vendar je bil postavljen na plaži/kopališču ali na
morju (kot nekakšen splav na morju), kjer je bil povezan s pomolom. V mrzli
morski vodi je kopanje trajalo le nekaj minut. Zdravilne učinke morske vode
(za zdravljene številnih bolezni) je odkrila medicina, aristokracija pa je bila
tista, ki je določala modne smernice in prva spodbujala tudi razvoj morske-
ga kopališkega turizma. Uspeh neke morske destinacije je bil, podobno kakor
v termalnih letoviščih, v veliki meri odvisen tudi od investicij v infrastruk-
turo in sposobnosti zapolnjevanja prostega časa letoviščarjev (zabava, prire-
ditve). V 19. stoletju namreč ni bilo v modi sončenje in poležavanje na plaži,
soncu ni bila dodeljena nobena zdravilna funkcija; ob sprehodih po soncu so
se ljudje pred njim ščitili s sončniki. Ljudje se niso veliko zadrževali na pla-
ži, temveč v urbanih centrih, kjer so potekale raznovrstne prireditve (Battila-
ni, 2009, 104–06; Cavalcanti, 2003, 53). Sončenje oziroma porjavelost je bila,
v nasprotju z belo poltjo, znak nekultiviranosti. Temna polt je postala sim-
bol blaginje in počitnikovanja šele na začetku 20. stoletja. Toplo poletno Sre-
dozemsko morje tako še ni bilo privlačno, so se pa sredozemski morski kraji
prvotno razvijali in plasirali na trg kot alternativna zimska morska letovišča
(sezona od oktobra do aprila), kjer je bilo zaradi blage klime primerno prezi-
movati. Ob postopnem odkrivanju terapevtskih učinkov tople vode se je se-
zona v Sredozemlju pomikala proti poletju, kar se je postopoma uveljavljalo
konec 19. in na začetku 20. stoletja, vendar se zimska sezona ni povsem ukini-
la in je za nekatere kraje veljalo dvojno obdobje obiskovanja.
Termalna in morska kopališča so se razvijala v uspešne in priljubljene
destinacije s pomočjo najvišjih in najeminentnejših predstavnikov višjega slo-
ja in oblasti. Najbolj znani promotorji so bili predstavniki kraljevih družin
50
morskih kolonij. Medicinski traktati so opominjali na pozitivne preventivne
in kurativne (za okrepitev) učinke zraka in mrzle morske vode ter odkrivali an-
tične diskurze o njeni zdravilnosti. Vodi in zraku so bili pripisani terapevtski
zdravilni učinki za telo in duha (uspešno naj bi zdravili otožnost, tesnobo in
depresijo) in takrat so bili nekdanji predsodki in strah premagani. Medicina je
glede kopanja v morju oznanjala pravila in teorije ter izoblikovala zgodovinsko
odločilen moment o nadzoru in ritualizaciji neke mode (Urbain, 2003, 76–
77). Iniciatorji nove mode so bili ponovno Angleži, na celini pa so se v prvi fazi
razvijala zlasti letovišča na severnih morjih (Baltik, Severno morje).
Prehod iz termalnih vrelcev na morje se je udejanjil v termalnem vrel-
cu Scarborough, v katerega je vdirala morska voda in mu je bila zato priznana
večja terapevtska vloga (obiskan je bil že od leta 1627). V bližini morskih ko-
pališč se je razvil tako imenovani Kursaal, to je obrat, ki je nastal na enak na-
čin kot termalna poslopja, vendar je bil postavljen na plaži/kopališču ali na
morju (kot nekakšen splav na morju), kjer je bil povezan s pomolom. V mrzli
morski vodi je kopanje trajalo le nekaj minut. Zdravilne učinke morske vode
(za zdravljene številnih bolezni) je odkrila medicina, aristokracija pa je bila
tista, ki je določala modne smernice in prva spodbujala tudi razvoj morske-
ga kopališkega turizma. Uspeh neke morske destinacije je bil, podobno kakor
v termalnih letoviščih, v veliki meri odvisen tudi od investicij v infrastruk-
turo in sposobnosti zapolnjevanja prostega časa letoviščarjev (zabava, prire-
ditve). V 19. stoletju namreč ni bilo v modi sončenje in poležavanje na plaži,
soncu ni bila dodeljena nobena zdravilna funkcija; ob sprehodih po soncu so
se ljudje pred njim ščitili s sončniki. Ljudje se niso veliko zadrževali na pla-
ži, temveč v urbanih centrih, kjer so potekale raznovrstne prireditve (Battila-
ni, 2009, 104–06; Cavalcanti, 2003, 53). Sončenje oziroma porjavelost je bila,
v nasprotju z belo poltjo, znak nekultiviranosti. Temna polt je postala sim-
bol blaginje in počitnikovanja šele na začetku 20. stoletja. Toplo poletno Sre-
dozemsko morje tako še ni bilo privlačno, so se pa sredozemski morski kraji
prvotno razvijali in plasirali na trg kot alternativna zimska morska letovišča
(sezona od oktobra do aprila), kjer je bilo zaradi blage klime primerno prezi-
movati. Ob postopnem odkrivanju terapevtskih učinkov tople vode se je se-
zona v Sredozemlju pomikala proti poletju, kar se je postopoma uveljavljalo
konec 19. in na začetku 20. stoletja, vendar se zimska sezona ni povsem ukini-
la in je za nekatere kraje veljalo dvojno obdobje obiskovanja.
Termalna in morska kopališča so se razvijala v uspešne in priljubljene
destinacije s pomočjo najvišjih in najeminentnejših predstavnikov višjega slo-
ja in oblasti. Najbolj znani promotorji so bili predstavniki kraljevih družin
50
