Page 51 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 51
turizem kot ekonomski in socialni pojav
kmalu pričeli investirati v infrastrukturo (kopališče, zdraviliški dom) in za-
poslili ustrezno osebje. Sezona obiskovanja je trajala od maja do začetka sep-
tembra. Največ obiskovalcev je bilo poleti, v času t. i. počitnic poletne sveži-
ne (Sommerfrische).3 Do pričetka prve svetovne vojne je obisk naraščal (1823
659 obiskovalcev, 1850 2.642, 1900 okrog 3.000, 1912 5.300), v zdravilišče so
na zdravljenje in oddih prihajali tudi številni eminentni gosti (knezi, knegi-
nje, grofi, grofice, baroni in baronice, kronane glave, škofi, politične osebno-
sti in vojaški častniki) (Cvelfar, 2002, 15; 2008, 468–474; Studen, 2005a, 93).
V začetni fazi termalnega turizma sta bila močno prisotna vpliv medi-
cinske stroke, zlasti lokalnih zdravnikov, ki so promovirali zdravilne učin-
ke vode, ter hkrati pokroviteljstvo osebe plemiškega stanu, ki je s svojo priso-
tnostjo določenemu termalnemu kraju »prinesel« prestiž in s tem zagotovil
prihod izbranih gostov. Ponekod so termalni kraji ohranili prvenstven, to-
rej zdraviliški, značaj mesta, kjer so bili bolniki podvrženi strogim metodam
zdravljenja. Tak primer zasledimo v avstrijskem zdravilišču Gräfenberg, ki ga
je leta 1821 ustanovil Vinzenz Priessnitz. Tudi znani benediktinski menih Se-
bastian Kneipp je v svojem bavarskem zdravilišču Bas Wörishofnu apliciral
metode, kot so tuširanje z mrzlo vodo, obkladki s hladno vodo, hoja po mo-
kri travi pred obrokom kislega zelja, črnega kruha in metinega čaja. Svoja dog-
nanja je objavil leta 1886 v knjigi Meine Wasserkur. Njegova metoda je bila
očitno uspešna in priljubljena, saj je zdravilišče letno obiskalo okrog 30.000
gostov (Blackbourn, 2002, 11). Tudi nekateri kraji na Slovenskem so prevzeli
tovrstne metode zdravljenja.
Inovacija, ki so jo uvedli Angleži, ni bila v uporabi termalnih vrelcev v
zdravstvene namene, temveč v tem, da so zdraviliški kraj transformirali v kraj
sprostitve in zabave z ustrezno infrastrukturo (promenade, gledališča, igral-
nice, družabni prostori, kavarne), ki je zapolnjevala prosti čas letoviščarjev in
je tako zaznamovala prehod iz krajev zdravja v kraje zabave.
Mrzla in topla morska voda
Medicina je bila glasnica novih trendov. Tako je najprej propagirala ponovno
zdravilnost termalnih kopeli, kasneje pa je odkrivala zdravilne učinke morske
vode. Morska voda in zrak do konca 18. stoletja nista zbujala posebnih intere-
sov, povezanih z zdravilnimi ali celo turističnimi nameni. Morje naj ne bi ime-
lo zdravilnih učinkov, temveč naj bi celo škodovalo notranjim organom. Ko-
nec 18. in v prvi polovici 19. stoletja se je pod pobudo zdravnikov uveljavila
vrlina zdravilnosti vode in morskega zraka, kar je privedlo do nastanka prvih
3 Način preživljanja prostega časa premožnih meščanskih družin.
49
kmalu pričeli investirati v infrastrukturo (kopališče, zdraviliški dom) in za-
poslili ustrezno osebje. Sezona obiskovanja je trajala od maja do začetka sep-
tembra. Največ obiskovalcev je bilo poleti, v času t. i. počitnic poletne sveži-
ne (Sommerfrische).3 Do pričetka prve svetovne vojne je obisk naraščal (1823
659 obiskovalcev, 1850 2.642, 1900 okrog 3.000, 1912 5.300), v zdravilišče so
na zdravljenje in oddih prihajali tudi številni eminentni gosti (knezi, knegi-
nje, grofi, grofice, baroni in baronice, kronane glave, škofi, politične osebno-
sti in vojaški častniki) (Cvelfar, 2002, 15; 2008, 468–474; Studen, 2005a, 93).
V začetni fazi termalnega turizma sta bila močno prisotna vpliv medi-
cinske stroke, zlasti lokalnih zdravnikov, ki so promovirali zdravilne učin-
ke vode, ter hkrati pokroviteljstvo osebe plemiškega stanu, ki je s svojo priso-
tnostjo določenemu termalnemu kraju »prinesel« prestiž in s tem zagotovil
prihod izbranih gostov. Ponekod so termalni kraji ohranili prvenstven, to-
rej zdraviliški, značaj mesta, kjer so bili bolniki podvrženi strogim metodam
zdravljenja. Tak primer zasledimo v avstrijskem zdravilišču Gräfenberg, ki ga
je leta 1821 ustanovil Vinzenz Priessnitz. Tudi znani benediktinski menih Se-
bastian Kneipp je v svojem bavarskem zdravilišču Bas Wörishofnu apliciral
metode, kot so tuširanje z mrzlo vodo, obkladki s hladno vodo, hoja po mo-
kri travi pred obrokom kislega zelja, črnega kruha in metinega čaja. Svoja dog-
nanja je objavil leta 1886 v knjigi Meine Wasserkur. Njegova metoda je bila
očitno uspešna in priljubljena, saj je zdravilišče letno obiskalo okrog 30.000
gostov (Blackbourn, 2002, 11). Tudi nekateri kraji na Slovenskem so prevzeli
tovrstne metode zdravljenja.
Inovacija, ki so jo uvedli Angleži, ni bila v uporabi termalnih vrelcev v
zdravstvene namene, temveč v tem, da so zdraviliški kraj transformirali v kraj
sprostitve in zabave z ustrezno infrastrukturo (promenade, gledališča, igral-
nice, družabni prostori, kavarne), ki je zapolnjevala prosti čas letoviščarjev in
je tako zaznamovala prehod iz krajev zdravja v kraje zabave.
Mrzla in topla morska voda
Medicina je bila glasnica novih trendov. Tako je najprej propagirala ponovno
zdravilnost termalnih kopeli, kasneje pa je odkrivala zdravilne učinke morske
vode. Morska voda in zrak do konca 18. stoletja nista zbujala posebnih intere-
sov, povezanih z zdravilnimi ali celo turističnimi nameni. Morje naj ne bi ime-
lo zdravilnih učinkov, temveč naj bi celo škodovalo notranjim organom. Ko-
nec 18. in v prvi polovici 19. stoletja se je pod pobudo zdravnikov uveljavila
vrlina zdravilnosti vode in morskega zraka, kar je privedlo do nastanka prvih
3 Način preživljanja prostega časa premožnih meščanskih družin.
49
