Page 55 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 55
turizem kot ekonomski in socialni pojav
Morska letovišča na jugu, na primer Azurna obala z Nico in Cannesom
ter ligurijska riviera (San Remo),7 so se kot zimske destinacije – zaradi blage
klime za prezimovanje – pričela razvijati v drugi polovici 19. stoletja. Obdobje
prezimovanja v omenjenih lokalitetah je trajalo od oktobra do aprila. Ta ob-
lika letovanja je bila ravno tako namenjena gostom iz bogatih družbenih slo-
jev, evropskim aristokratom in drugim premožnim posameznikom, ki pa so
se jim v drugi polovici 19. stoletja pridružili tudi premožni Američani in razni
princi iz bolj oddaljenih dežel, ki so iskali blago podnebje in menjavo okolja.
Ta navada je trajala do začetka prejšnjega stoletja (oziroma do 20-ih in 30-ih
let) (Paloscia, 2005, 267), ko se je kopanje v morju dokončno ustalilo v polet
ni sezoni.
Na prehodu v 20. stoletje, ob odkrivanju zdravilnih učinkov sonca in
širjenju kulture sonca ter kopanja v topli vodi, pa se je morski kopališki tu-
rizem razvil zlasti na sredozemski obali. Ponovno so bili zdravniki tisti, ki
so promovirali terapevtske učinke morskega zraka, kopanja v mlačni vodi in
nenazadnje blagodejne učinke sončnih žarkov. Z novim odnosom do sonca
se je razvijal tudi odnos do plaže. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega
stoletja je v Evropo vse bolj »prodiralo« sonce, moda sončenja, zagorelega
telesa na plaži, kar je od tega obdobja dalje igralo osrednjo vlogo na peščini.
Kopanje je počasi izgubilo svojo terapevtsko vlogo ter postalo sprostitvena
in zabavna dejavnost (Becher, 1990). Na račun toplega Sredozemskega mor-
ja je mrzlo Severno morje izgubljalo goste. Spreminjala so se obdobja poči-
tnic. Nekdaj zimske destinacije (Opatija, Lošinj) so čedalje več gostov spre-
jemale v poletnih mesecih.
Morski kopališki turizem je podobno kakor termalni izgubljal terapev-
tsko vlogo, ki se je čedalje bolj umikala zabavi. Kopanje v morju je v elitnih
letoviščih postalo le manjši del dnevne rutine turistov, v ospredju so bili bra-
nje, sprehodi, kartanje, plesi, koncerti, športna tekmovanja in udejstvovanja
ter druge oblike druženja, ki so zapolnile prosti čas. Vendar so še naprej delo-
vala in se razvijala tudi manj mondena letovišča oziroma kraji, ki so ohrani-
li osrednjo funkcijo zdravilišča (na slovenski obali na primer Valdoltra), ki so
po priporočilu zdravnikov ponujala svež zrak, morsko vodo in počitek (Dé-
sert, 1986, 383–84).8
7 Poleg omenjenih destinacij se turistično razvijajo tudi Pau na vznožju Pirenejev, Arcachon in
Biarritz v Franciji, Estoril zahodno od Lizbone (Portugalska), Malta, Ciper, Korzika ter Egipt z
Aleksandrijo, Kairom in Luksorjem, na jugu Italije pa Sorrento, Capri in Taormina. V ZDA se
kot morske destinancije uveljavijo West Palm Beach in Miami Beach na zahodni obali, na severu
pa Percé v Kanadi in Atlantic City v bližini New Yorka (Paloscia, 2005, 268).
8 Avtor kot primer navaja francoska morska letovišča.
53
Morska letovišča na jugu, na primer Azurna obala z Nico in Cannesom
ter ligurijska riviera (San Remo),7 so se kot zimske destinacije – zaradi blage
klime za prezimovanje – pričela razvijati v drugi polovici 19. stoletja. Obdobje
prezimovanja v omenjenih lokalitetah je trajalo od oktobra do aprila. Ta ob-
lika letovanja je bila ravno tako namenjena gostom iz bogatih družbenih slo-
jev, evropskim aristokratom in drugim premožnim posameznikom, ki pa so
se jim v drugi polovici 19. stoletja pridružili tudi premožni Američani in razni
princi iz bolj oddaljenih dežel, ki so iskali blago podnebje in menjavo okolja.
Ta navada je trajala do začetka prejšnjega stoletja (oziroma do 20-ih in 30-ih
let) (Paloscia, 2005, 267), ko se je kopanje v morju dokončno ustalilo v polet
ni sezoni.
Na prehodu v 20. stoletje, ob odkrivanju zdravilnih učinkov sonca in
širjenju kulture sonca ter kopanja v topli vodi, pa se je morski kopališki tu-
rizem razvil zlasti na sredozemski obali. Ponovno so bili zdravniki tisti, ki
so promovirali terapevtske učinke morskega zraka, kopanja v mlačni vodi in
nenazadnje blagodejne učinke sončnih žarkov. Z novim odnosom do sonca
se je razvijal tudi odnos do plaže. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega
stoletja je v Evropo vse bolj »prodiralo« sonce, moda sončenja, zagorelega
telesa na plaži, kar je od tega obdobja dalje igralo osrednjo vlogo na peščini.
Kopanje je počasi izgubilo svojo terapevtsko vlogo ter postalo sprostitvena
in zabavna dejavnost (Becher, 1990). Na račun toplega Sredozemskega mor-
ja je mrzlo Severno morje izgubljalo goste. Spreminjala so se obdobja poči-
tnic. Nekdaj zimske destinacije (Opatija, Lošinj) so čedalje več gostov spre-
jemale v poletnih mesecih.
Morski kopališki turizem je podobno kakor termalni izgubljal terapev-
tsko vlogo, ki se je čedalje bolj umikala zabavi. Kopanje v morju je v elitnih
letoviščih postalo le manjši del dnevne rutine turistov, v ospredju so bili bra-
nje, sprehodi, kartanje, plesi, koncerti, športna tekmovanja in udejstvovanja
ter druge oblike druženja, ki so zapolnile prosti čas. Vendar so še naprej delo-
vala in se razvijala tudi manj mondena letovišča oziroma kraji, ki so ohrani-
li osrednjo funkcijo zdravilišča (na slovenski obali na primer Valdoltra), ki so
po priporočilu zdravnikov ponujala svež zrak, morsko vodo in počitek (Dé-
sert, 1986, 383–84).8
7 Poleg omenjenih destinacij se turistično razvijajo tudi Pau na vznožju Pirenejev, Arcachon in
Biarritz v Franciji, Estoril zahodno od Lizbone (Portugalska), Malta, Ciper, Korzika ter Egipt z
Aleksandrijo, Kairom in Luksorjem, na jugu Italije pa Sorrento, Capri in Taormina. V ZDA se
kot morske destinancije uveljavijo West Palm Beach in Miami Beach na zahodni obali, na severu
pa Percé v Kanadi in Atlantic City v bližini New Yorka (Paloscia, 2005, 268).
8 Avtor kot primer navaja francoska morska letovišča.
53
