Page 60 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 60
turizem v avstrijskem primorju
ki je leta 1826 postalo športna disciplina. Kmalu so sledile ustanovitve prvih
smučarskih organizacij (1850) in tekmovanj. Proti koncu stoletja so se v Fran-
ciji in Italiji pojavili prve smučarske šole in klubi. Smučanje se je postopoma
uveljavilo kot zimska počitniška dejavnost, na začetku 20. stoletja tudi v de-
želah Avstro-Ogrske (Tirolska, Češka, Galicija, Bukovina, Štajerska). Prvo
smučarko središče na Slovenskem se je razvilo v Bohinju; Zveza za tujski pro-
met na Kranjskem je leta 1908 v Bohinjski Bistrici uredila sankališče Belvede-
re (Andrejka, 1926, 10).
Ena izmed najstarejših turističnih panog oziroma oblik turizma, ki pa
predstavlja specifiko in se je najprej razvila na Slovenskem, je jamski turizem
(Kranjc, 2002; Shaw, 2008). Podzemni jamski svet je buril duhove številnih
radovednežev, avanturistov in raziskovalcev, ki so si želeli odkrivati skrivnos-
ti kraškega podzemlja. Obiskovanje jam je bilo vezano na več dejavnikov. V
obdobju pred modernim turizmom je bilo povezano tudi z verovanjem, če le
pomislimo na krščanskega mučenika sv. Servulusa, ki se je zatekel v votlino
na Socerbu in tam umrl leta 284. Kmalu po njegovi smrti so jamo pričeli obi-
skovati njegovi privrženci, verniki, ki so tja prihajali vsako leto na dan njego-
ve smrti. Romanje v jamo je opisal Valvasor, o jami je v 17. stoletju pisal tudi
Schönleben. V naslednjem stoletju sta o njej poročala Nagel in Hacquet, v 19.
stoletju pa je jamo opisal Agapito. V ospredju obiskovanja pa so vendarle bili
motivi znanstvene, raziskovalne in avanturistične narave. V Postojnski jami
je domnevno najstarejši znan podpis obiskovalca iz leta 1213,13 ki so se mu kas-
neje pridružili še številni, čeprav so do 16. stoletja oziroma še po Valvasorjevih
pričevanjih v jami beležili manjši obisk oziroma zanimanje kakor v turistič-
no prepoznavnejši jami Vilenica. Postojnska jama oziroma njen jamski sis-
tem (Postojnska, Otoška in Črna jama) je bil deležen večjega obiska tekom 18.
in v 19. stoletju, pravi turistični obisk in razvoj jame pa je zaživel po letu 1819
in po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst (1857). Vilenica, kakor bo pred-
stavljeno v nadaljevanju, je bila prva jama, ki naj bi bila v 17. stoletju odprta v
turistične namene, kar pomeni, da so za vstop vanjo pobirali vstopnino. Ne
govorimo sicer še o modernem turizmu, vendar je pobiranje vstopnine in ne
zgolj plačilo jamskega vodnika znak tržne dejavnosti. O sodobnem jamskem
turizmu pa govorimo zlasti od 19. stoletja naprej, ko so se, poleg Vilenice in
Postojnske jame, turistično razvijale tudi Škocjanske jame. Poleg omenjenih,
ki bodo podrobneje obravnavane v poglavju Pod zemljo, so bile na kraškem
območju obiskovane še Črna jama (Magdalena), ki je del Postojnskega jam-
13 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se
tudi dvomi o obstoju tega podpisa (Južnič, 2013, 10).
58
ki je leta 1826 postalo športna disciplina. Kmalu so sledile ustanovitve prvih
smučarskih organizacij (1850) in tekmovanj. Proti koncu stoletja so se v Fran-
ciji in Italiji pojavili prve smučarske šole in klubi. Smučanje se je postopoma
uveljavilo kot zimska počitniška dejavnost, na začetku 20. stoletja tudi v de-
želah Avstro-Ogrske (Tirolska, Češka, Galicija, Bukovina, Štajerska). Prvo
smučarko središče na Slovenskem se je razvilo v Bohinju; Zveza za tujski pro-
met na Kranjskem je leta 1908 v Bohinjski Bistrici uredila sankališče Belvede-
re (Andrejka, 1926, 10).
Ena izmed najstarejših turističnih panog oziroma oblik turizma, ki pa
predstavlja specifiko in se je najprej razvila na Slovenskem, je jamski turizem
(Kranjc, 2002; Shaw, 2008). Podzemni jamski svet je buril duhove številnih
radovednežev, avanturistov in raziskovalcev, ki so si želeli odkrivati skrivnos-
ti kraškega podzemlja. Obiskovanje jam je bilo vezano na več dejavnikov. V
obdobju pred modernim turizmom je bilo povezano tudi z verovanjem, če le
pomislimo na krščanskega mučenika sv. Servulusa, ki se je zatekel v votlino
na Socerbu in tam umrl leta 284. Kmalu po njegovi smrti so jamo pričeli obi-
skovati njegovi privrženci, verniki, ki so tja prihajali vsako leto na dan njego-
ve smrti. Romanje v jamo je opisal Valvasor, o jami je v 17. stoletju pisal tudi
Schönleben. V naslednjem stoletju sta o njej poročala Nagel in Hacquet, v 19.
stoletju pa je jamo opisal Agapito. V ospredju obiskovanja pa so vendarle bili
motivi znanstvene, raziskovalne in avanturistične narave. V Postojnski jami
je domnevno najstarejši znan podpis obiskovalca iz leta 1213,13 ki so se mu kas-
neje pridružili še številni, čeprav so do 16. stoletja oziroma še po Valvasorjevih
pričevanjih v jami beležili manjši obisk oziroma zanimanje kakor v turistič-
no prepoznavnejši jami Vilenica. Postojnska jama oziroma njen jamski sis-
tem (Postojnska, Otoška in Črna jama) je bil deležen večjega obiska tekom 18.
in v 19. stoletju, pravi turistični obisk in razvoj jame pa je zaživel po letu 1819
in po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst (1857). Vilenica, kakor bo pred-
stavljeno v nadaljevanju, je bila prva jama, ki naj bi bila v 17. stoletju odprta v
turistične namene, kar pomeni, da so za vstop vanjo pobirali vstopnino. Ne
govorimo sicer še o modernem turizmu, vendar je pobiranje vstopnine in ne
zgolj plačilo jamskega vodnika znak tržne dejavnosti. O sodobnem jamskem
turizmu pa govorimo zlasti od 19. stoletja naprej, ko so se, poleg Vilenice in
Postojnske jame, turistično razvijale tudi Škocjanske jame. Poleg omenjenih,
ki bodo podrobneje obravnavane v poglavju Pod zemljo, so bile na kraškem
območju obiskovane še Črna jama (Magdalena), ki je del Postojnskega jam-
13 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se
tudi dvomi o obstoju tega podpisa (Južnič, 2013, 10).
58
